V šestem razredu je v naš klas prišel čapac Esmir. Model je bil star že več kot 15 let in ne vem kako je bil lohk še primeren za 6. razred OŠ. Pa tko, model je bl zgledu 18 kot 15.

Sam prvi dan je bil model res ful miren in vse in dejansko sem mislu, da nas mogoče clo ne bo tepu.

Yeah right. Naslednji dan tko igramo fuzbal in frend Matic hoče predriblat nasprotnike in mu pač ne uspe, in bum!, naslednji trenutek že leži na tleh in joka, ker ga je Esmir za kazen odlomu do krvi. In pol je šlo vse downhill od tle.

Tko enkrat pr likovnem pouku sedim zraven njega, prov spomnim se, da je bla naša naloga narisat poljubno žival s temperami in da je Esmir narisal eno ful šugavo opico. In model je mel res ful zjebane tempere, čist posušene in vse, in je posledično itak moje uporabljal. In ker je blo zastonj, jih je tko za foro še mal stiskal v lonček od rož in na tla, kao da se je nekdo posral. Men se je v grlu nabiral cmok zarad take krivice, nekak sem pa le pretrpel to tugo. Sam pol je pa model kr naenkrat tko stopu za moj hrbet in me začel s čopičem barvat po vratu, ušesih in tud po majci. Tle je blo pa na žalost konc mojga potrpljenja - tok me je to razpizdilo, da sem zgubu razsodnost in strah, spulu sem mu čopič iz rok in ga fuknu v njega. Zadel sem ga glih v kavbojke Big Star in model mi je za kazen zlomu rebro + naredu ostale ne tok hude rane.

Esmirja niso izključili, dobil je samo ukor, ker sva se baje tepla oba. Niti ni bil izključen, ko je prefuku Timota na način, da ga je dvignu skupaj s stolom in ga za foro fuknu v akvarij z ribicami (pri tem je razbil akvarij in uniču ribice). Niti ni bil izključen, ko je s tičem tolku po mizi med poukom, alpa ko je na globus napisu CPBIJA, kao da je cel svet Srbija, alpa ko je uglavnem prefuku tisoč ljudi vsak dan.

Ampak, ko bi nam model vsaj moril samo med poukom. Ne, Esmir je po pouku cel dan preživel na igrišču, kjer smo igrali fuzbal alpa basket. In tko igramo fuzbal in pride on na rob igrišča in nas začne ciljat s ful velkimi kamni. Alpa nam drka kolo in zjebe ketno. Alpa zanalašč nabije žogo na eno ograjeno posest, kjer živi starec, ki reže žoge, ki padejo na njegovo zemljo. Ful tuga.

Sam to ni blo vse nič v primerjavi z največjo tugo, ki je sledila. Enkrat s frendi na easy mečemo na koš in se tko kot vsak dan pogovarjamo o Kobeyju Bryantu in Pameli Anderson, ko kar naenkrat pripizdi Esmir in vpraša, če mu damo 50.000 tolarjev, če zadane v koš za smeti, ki je bil oddaljen like 200 metrov in sploh ne more noben tok delč vržt. In mi mu tko govorimo, da ne, da se res ne bi šli stavit z njim in da nej nam plis prizanese. On pa ful pritiska na nas in tko ful poudarja, da bo vrgu iz točno tega mesta na točno un oddaljen koš in da ima samo en poskus in da nas bo prefuku, če ne gremo stavit z njim. Če pa gremo, nas bo pa odzdej naprej pustu pri miru in nas ščitu, če nam bo kdo siku. Kaj smo pa mogli in smo šli pač stavt z njim. In model tko vzame žogo in začne po eni nogi skakat do unga oddaljenega koša in ko pride čist blizu, pač fukne žogo not. In mi vsi zbegani, kaj je zdej to an, in nam razloži, da so to neka nova pravila v košarki, da lahko skačeš po eni nogi, namesto da bi vrgel iz razdalje.

Mi smo se dejansko začel skor jokat, ko je od nas zahtevu 50.000 sit, ker smo dobivali samo like 1000 sit žepnine na mesec. In smo ga ful prepričevali, da je kršil pravila in da res nismo vedli, da lahko to počne. Esmirja je itak bolil džoko za našo tugo, model ni imel enga procenta sočutja - reku nam je, da če ne prinesemo keša do naslednjega tedna nas bo res kvalitetno zlomu. Čist uno za na urgenco, z bejzbol kiji. In vedli smo, da bo to tud zares naredu.

Znašli smo se v največji tugi našega lajfa in dobil smo ful temne misli.

Modela smo nameravali ubit brez zajebancije.. Vsaj jst sem bil resen. In res smo se tko srečevali vsak dan po pouku in delali načrte, kako bi ga lahko ubili. In ful nas je pomirjalo, ko smo nabirali strupene gobe v gozdu in sanjarili, kako mu bomo zmlete fuknili v kakšno jed ali pijačo. Alpa kako bo Roman od brata zrihtu en ful carski strup, ki ga uporablja ameriška vojska.

Sam pol pa en dan kr naenkrat Esmirja ni blo v šolo in smo zvedli, da je šel nazaj v Srbijo. Res na hard smo slavil, da nismo rabli postat morilci pr 12 letih. Tist dan sem tut prvič pil alkohol - tok sem bil vesel, da sem tolku vino do kome.

Če pogledam na ta celoten Esmir-dogodek iz zdejšnje perspektive, sem mu posvoje hvaležen, ker je IMO mal prispeval k temu, da sem se ojaču psihično, čeprov mam zarad njega verjetno tud kkšne na easy travme, ki se jih sploh ne zavedam. Pa tko no, ful sem se naučil, kako otrok drugač dojema stvari - takrat so se nam zdele stvari brezizhodne in dejansko smo modela hotli ubit, zdej pa vem, da bi policija na easy uredila stvar, če bi šli do njih. Vsaj mislim, da bi blo tko, no.

***

A bi mel tak otožno-morilski pogled, če me Esmir pred desetimi leti ne bi fuku u glavo? Pomoje ne.