Ko sem bil star deset let je kr naenkrat uletel v mojo sobo foter in mi z resnim obrazom reku: "Arber, neki bi se rad pogovoru s tabo."

Jst sem bil 100%, da je zvedu od profesorja, da sem pičkam prdel v glavo med šolo u naravi in sem skor joku, ko sem mu sledil u kuhno.

In se tko usedeva in mi oče naredi kakav in natrosi piškotov in me tko dolgo časa zamišljeno gleda in se praska po bradi. Nato pa reče: "Arber, čas je, da zveš kdo so bili tvoji predniki."

Od takrat je minilo 12 let in mislim, da je čas, da zveste tud vi.

***

Zgodba o mojih prednikih

Leta 1858 je črnec Mathew sedel v bojnem jarku v U.S.A in se boril res na hard proti severnim silam. In kr nankrat vid, da je nameravu en severnjak ustrelit njegovga belega tovariša in se požene predenj in mu reš življenje, sam pa je bil ustreljen.

In tko ga hitr odpeljejo v tabor, kjer se v bolnišnici borijo za njegovo življenje. Čez en teden je bil že iz hujšega in je bil že prešerne volje in je tko cmokal z ustnicami pa tko ploskal z rokami v ritmu.

In itak si je zarad te njegove prešerne narave pridobil naklonjenost vseh ostalih bolnikov in tudi medicinskega osebja, med katerimi je bla tudi ena belka Mary, ki se je naskrivaj zaljubila vanj. Treba je pa vedet eno zgodovinsko dejstvo in sicer, da je blo v tistih časih še manj sprejemljivo kot je zdej, da bi beli ljudje dateali s črnci in zato je mogla njuna ljubezenska zveza ostat skrivna. Vsak večer sta tko na skrivaj jebala, nikol pa se nista poročila alpakej.

Sam kmal je pa mogu it Mathew nazaj na fronto, kjer je tud umrl. Enkrat se je tko med počitkom igral z revolverjem in se ponesreč ustrelil v nogo. Rana se mu je vnela in zarad mrzlice je čez štiri dni tud podlegel, ta dobrodušni črnec.

Sam njegova zapuščina je živela naprej. Belka Mary je čez 9 mescov rodila mulatsko detece in si nardila res totalne bruke pred prijatelji in sorodniki.

Odločili so se, da bojo dal punčko vzgajati črnski gospodinji, kao da je njena. In črnska gospodinja je res kvalitetno skrbela za punčko, ji govorila povesti in pela, skrbela, da je imela vedno dovolj hrane za podzob in suhe obleke.

Sam tuga je hitr pridrvela v življenje stare črnke in njenga mulatskega otročiča. Čez par let so namreč razpustil sužnje, da grejo kamor čjo in tisoče črncev se je klatlo po pokrajini iščoč hrane.

Ampak črnka je bla ful iznajdljiva in je z lastnimi rokami iz lesa in vej zgradila kočo, si uredila vrt in nekaj živine, tko da sta s punčko, ki ji je blo ime Shaleeha, živele v relativnem ugodju.

Čez 18 let pa so kr naenkrat pridivjali kukluksklanovci in hudo pretepli staro Črnko, Shaleeho pa so - ne vem kako nej to povem - na silo oplodili. Nato so spekli vso živino in razdejali njivo. Nato pa spizdili na nove razbojniške pohode.

Stara črnka je čez dva tedna zaradi hudih ran podlegla, še prej pa je povedala Shaleehi resnično zgodbo o njenih starših. Shaleeha je tri dni na polno žalovala, nato pa je za vedno zapustila nesrečno kočo in odšla v mesto, s trebuhom za kruhom.

Ko je prišla v mesto je šla od vrat do vrat in moledovala za kakršnokoli službo. A vsi so ji pred nosom zaloputnili vrata, saj je bila razcapana in na pol črna.

Vsa obupana je odšla v pristanišče in padla na kolena pred kapitanom čezoceanske ladje. Dejala je, da bo sprejela kakršnokoli delo, pa naj bo še tako naporno in slabo plačano. Kapitan jo je nekaj časa prezirljivo gledal, nato pa ji je rekel, da so glavnemu kurjaču odpovedala pljuča in da lahko nalaga premog v peč, če bo zmogla. Shaleeha je na polno pritrjevala, da si Kapitan slučajno ne bi premislil.

Pet mesecov je tko plula po svetovnih morjih in nalagala premog v peč, nato pa je ugotovila, da ji trebuh kljub slabi prehrani iz dneva v dan raste. Ugotovila je, da so jo Kukluksklanovci oplodili in da nosi pod srcem otroka.

Stekla je k kapitanu in mu povedala celo zgodbo in da zaradi nosečnosti ne more več opravljati službe. Kapitan je zaklel in jo udaril - kako naj vendar plove brez kurjača?

In tko jo je v Barceloni iz jeze nagnal iz ladje.

Shaleeha ni znala 0% špansko in se je tko klatla po ulicah in s kretnjami prosila hrano. Nekako je uspela zdržati do poroda. Rodila je pod mostom in ko je vidla, da je rodila punčko, se je iz srca razjokala, ker je iz lastne izkušnje vedla, da je ženskam velik bolj tuga v življenju kot moškim.

Od izčrpanosti in stiske je naslednji dan umrla. Še prej pa je punčko položila pred sirotišnico in s slikovnimi simboli narisala na papir svojo življenjsko zgodbo in zgodbo njenih staršev, da bo detece poznalo svoje korenine, ko odraste in da se bo znala bolš odločit kot njeni ubogi sorodniki.

Sam ta punčka, ime so ji dali, Maria, je v sirotišnici odraščala v ful slabem okolju in je že pri štirinajstih letih zanosila z nekim dečkom. In ko so to vzgojitelji odkrili, so jo nagnali iz ustanove, da ne bi kvarno vplivala na ostale sirote.

Sam na srečo je bla Maria dost hot in je na easy dobila službo kot natakarica v neki dost bedni krčmi. In tle je tko delala iz dneva v dan in komi služila denar za sebe in svojga sinčka Pabla.

V isti krčmi je delala petnajst let in to jo je ful zaznamovalo. Sicer je bla še vedno kr hot, ampak ni bla več una prva liga, poleg tega je bla ful depresivna in to. Edino veselje ji je povzročal njen sinček Pablo, ki je bil res bister in je iz lesa izdeloval umetne konjiče ter jih prodajal na tržnici.

Ampak kljub temu sta res komi shajala iz mesca v mesec in Maria je res na hard obupovala. Nekega dne si je po službi privoščila kozarec žganja in srečala debelega in grdega gospoda. Gospod ji je kupoval pijačo in ji govoril, da je uspešen bankir. Govoril ji je, da bo z lahkoto poskrbel zanjo in za njenega sina, če se lahko samo za kratek čas preseli k njima, saj ravno prenavlja svojo graščino. Kasneje pa se bodo vsi skupaj preselili v njegov dvor.

Maria je bila dovolj obupana, da je gospoda vzela pod streho in se z njim tudi poročila, da bi si zagotovila graščino.

Gospod je Marijo iz dneva v dan prosil za denar, saj ima trenutno vse miljone vezane na neko odlično kupčijo. Samo še kak mesec in bo spet lahko razpolagal s svojim premoženjm.

In tako je Maria delala še dodatne ure, mož pa je denar zapravljal za kockanje in pijačo. Čez kakšne pol leta je Maria vljudno vprašala, kako to da graščina še ni preurejena in kako to, da je denar še vedno vezan. Gospod se je razjezil in pretepel Mario, ki si drzne toliko spraševati.

Vse to je videl Pablo, ki je gospoda že tako ali tako mrzil. Od same jeze je gospoda z nožem zabodel do smrti.

Maria je začela jokati, saj je vedela, da si je sin uničil prihodnost. Velela mu je naj pobegne iz Španije. Ustavi naj se šele, ko bo že daleč na Vzhodu. Za slovo mu je povedala družinsko zgodbo in mu naročila, naj ne ponovi istih napak kot njegovi predniki.

Pablo je s solzami v očeh obljubil in se pognal na Vzhod.

Čez eno leto je prispel v Ljubljano, kjer se je preživljal z delom v tovarni in beračenjem. Težko življenje je popolnoma skazilo bistri um Pabla in čez dvajset let ni bilo več v njemu niti drobca tistega iznajdljivega fantiča, ki je v Barcelni rezbaril lesene konjiče. Pač pa je Pablo postal pijanec in pretepač, ki ga ni nihče maral.

Pablo je imel otroka šele pri triinpetdesetih letih, tako da je malo manjkalo, da se moja mati ne bi nikoli rodila in s tem tudi mene ne bi bilo. Oplodil je neko izmučeno štiridesetletnico, ki jo je očaral s tem, da ji je natvezil, da je znan in bogat španski pisatelj, ki v Ljubljani išče inspiracijo.

Čez kak teden ji je le povedal resnico. Uboga ženska je jokala, a je Pablu oprostila. Tri mesece kasneje sta se poročila in na Pabla je ta poroka dobro vplivala. Spremenil se je, ni več pijančeval ter se tepel - svojim bivšim pivskim tovarišom je dostojanstveno razlagal, da se vsak človek slej ko prej zresni.

Kmalu sta rodila hčerko, mojo mati - poimenovala sta jo Marija, po Pablovi materi. Marija je bila veselo dekletce in žarek veselja njunim ostarelim staršem. Kadar sta le imela denar, sta ji kupovala slaščice, vrtavke in pisane pentljice. Marija jima je ljubezen vračala z gospodinjskimi opravili, pa tudi v šoli je poprijela, pa kako! Vsak dan se je vestno učila in osnovno šolo naredila z dobrim uspehom. Oh, kako sta starša strmela nad njeno pametjo, ko je sedela za kuhinjsko mizo in seštevala ter odštevala številke, kot da ne bi bilo nič.

A žal je Pablo umrl ravno tisto poletje, ko je Marija končala osnovno šolo. Prijatelju je pomagal polagati opeke, padel je s strehe in si do smrti prebil glavo.

Marijino nadaljne šolanje je zaradi te družinske stiske splavalo po vodi. Že tako so imeli malo denarja, pa še tega je služil le Pablo. Zadnje prihranke so odšteli za skromen pogreb. Za nameček je nek Pablov stari pivski prijatelj prišel na ceremonijo prekomerno vinjen in ponesreči naredil veliko materialne škode.

Marija se je tako pri štirinajstih zaposlila v tovarni in služila kruh zase in za svojo ubogo mamo, ki se ji je po moževi smrti omračil um. Po cele dneve je sedela na stolu brez da bi črhnila besedo. Samo kadar se ji je drobna Marija usedla v naročje, se ji je obličje za silo razvedrilo in s svojimi tršatimi rokami je začela gladiti hčerkine lase.

Naslednjo leto jo je dotolkla pljučnica, Marija pa je še isto leto spoznala postavnega devetnajstletnega Darka, ki ji je dvoril na motociklu. Darko je bil perspektiven nogometni golman - s svojimi nastopi je zaslužil trikrat več denarja kot Marija za svoje delo v tovarni.

Marija je pustila službo v tovarni in se preselila k njemu v Litijo. Čez štiri leta sta se poročila in živela harmonično življenje. Marija je prala, kuhala in pospravljala in spodbujala Darka na tekmah, le-ta pa je služil denar s svojimi odličnimi obrambami. Navijači so ga klicali "Litijski bik", saj je po uspešni obrambi s prsti vedno nakazal rogove in s kopačko grebel po travi. Tako življenje je bilo res prelepo, da ga ne bi privoščila številnim otrokom. In tako sem se rodil jaz, kasneje pa še brata Hektor in Timotej.

Žal se je, ko sem bil star pet let, ravno ko se je rodil Timotej, zgodila velika tragedija. Nek napadalec, ki je slovel po svojem nečloveškem šusu, je nabil žogo naravnost v Darkovo srce. Ta je na mestu doživel srčni infarkt, ki ga je k sreči preživel, a za profesionalnega golmana ni bil nikoli več sposoben. Na še dodatno srečo se je oče ves čas svoje kariere šolal za pedagoga in diplomiral še pred tragedijo. Tako se je zaposlil v šoli in še naprej preživljal družino, le da mu je sedaj pomagala še mati Marija, ki si je preko poznanstev priborila službo tajnice.

***

To je zgodba mojih prednikov.

Zvedu sem jo, kot sem že povedu, ko sem bil star 10 let in ni mi blo lahko, zato ker sem mel tko kot vsi belci predsodke do črncev. Nekak sem bil prepričan, da so belci najboljši, črnci so pa šele na drugem mestu, pa še to sam zarad carskih reprjev in košarkašev. Tolažu sem se s tem, da vsaj nimam arabskih, alpa rumenih oz. - najhujš - rdečih predbnikov, sam je blo vseen težko. Zgubu sem uno sliko, ki sem si jo ustvaru o seb in eno leto sem tavu v temi.

Prepričan sem bil, da ne bom nikol naredu šole zarad slabih genov in da bom zašel v kriminal. In to je blo prov uno selffulfilling prophecy - v šoli sem popustu, začel sem nosit trenirke in jebat folk u glavo. Kdor mi je siku, sem ga prefuku, alpa osramotil.

Od sošolcev sem zahtevu, da me kličejo "Nigger".

To je bil moj upor proti usodi. Namest, da bi se ji poskušu izmaknit, sem se zakadil direkt vanjo in se ji prepustu, da bi vidu kako zgleda.

In kmal me je izplunla tko kot vrtinc, k te najprej potegne proti dnu, pol te pa fukne nazaj na površje.

Nauču sem se velik v tem letu. Ja, mam črnske gene, mam črnsko naravo in nikol ne vem, kdaj me bo zagrabla divja afriška kri. Ja, mogoče mam težave pri računanju, sem pa zato tok boljši v govorjenju pa v stvareh, k zahtevajo nek ritem.

K začnem smooth talkat, ownam Ordella Robbieja in ko driblam pr fuzbalu, je to tko kt da bi gledu koreografijo od Rihanne.

In zato vam povem: ja, usi smo določeni od naših prednikov, in lohk da smo res bedni zarad njih in jih sovražmo. Sam s tem zaidemo u najbolj črno temo, in sovražmo tud sebe, ker mi smo sam nadaljevanje une črte k gre že stoletja nazaj in te črte ne smemo in ne mormo prekint. Mormo jo nadaljevat u enmu ustreznemu ritmu, če ne se zgubimo in dožvimo eksistencialno tugo.

***