Beden logo

Navigacija po strani · Site navigation

Glasba · Music
Tiskano · Print
O založbi · About the company

Potočka zijalka

kratki film v šestih slikah

Gašper Gnezda in Sašo Podobnik


2013


Ext. Parkirišče pred Potočko zijalko, dan

MOŽ in ŽENA se z avtomobilom srednjega razreda pripeljeta na parkirišče. Avto ni razkošen, je pa nov in čist, njune obleke pa so, ko jih ugledamo, prav tako nevpadljive, a kvalitetne. Parkirata tako, da statična kamera snema bok avta, kader pa zajema večino dolžine avtomobila.

Ko izstopata, slišimo, da sta že sredi pogovora o glasbenem albumu, ki ga je Žena očitno pred kratkim kupila in sta ga predvajala med vožnjo do Potočke zijalke. Ves čas pogovora hodita proti točki, za katero se slednjič izkaže, da je blagajna prazgodovinskega parka Potočka zijalka.

MOŽ
(vase zaverovano in pokroviteljsko)
... Tako da oprosti, samo to so samo neki mladci, ki
znajo dobro rezat sample glasbe drugih ljudi in jih
polagat na drum n bass beat. Sem pa razočaran nad Moreiro
da jim je to pustil - na stara leta je ratal al
senilen al pohlepen ...

(droben premor)

... al pa oboje.

ŽENA
(malo zdolgočaseno, skupaj z Možem, vedoč,
kaj bo rekel)
... al pa oboje, ja. Samo a to zate potem pomeni, da je
avtomatsko zanič, razvrednoteno? Ni ravno da
bi samo dali spodaj nek tuc-štuc pa zdravo. Jaz to
vidim, da so se hoteli iz svoje perspektive
poklonit mojstru, ki ga očitno spoštujejo, če se da pa
zraven še mal zaplesat ni pa tud nič narobe se mi zdi.

MOŽ
Kolikor vem originalnega albuma niti slišala nisi,
tko da govoriš na pamet kot prvo. Jst bi se na tvojem
mestu raje sprijaznu, da sem pač vrgu stran teh enajst
evrov in ostal pri tem, ne pa da se še takole blamiraš
zraven.


Ext. Pred blagajno Potočke zijalke, dan

Rutinski nakup vstopnic pri BLAGAJNIČARKI se zaplete, ko Mož ne najde svoje izkaznice Geološkega društva.

MOŽ
(po tem ko je zelo natančno in povsem brez oziranja na
ostali svet trikrat pregledal denarnico)
Vesna, a maš ti mojo izkaznico.

VESNA
(mirno, morda s kančkom presenečenja)
Ne, ne vem zakaj bi jo imela.

MOŽ
(odločno, a obenem nonšalantno)
Spomnim se, da sem te zadnjič videl, da si si jo
nekaj ogledovala.

VESNA
V življenju je nisem vidla, sploh nisem vedla, da imate
izkaznico v bistvu.

MOŽ
(zajedljivo)
Ja kakšne to slišiš, društvo brez izkaznice, a smo po
tvoje balinarski krožek mogoče? No pa sej ni panike ...
kao -

(pomenljivo pogleda proti blagajničarki)

- da mi brskaš po stvareh, samo dej jo drugič nazaj ne
pa da jo pustiš kjer od tebe pade.

Medtem hiter kader ujame Vesno, kako z nogo nervozno koplje po tleh, poraščenih z redko travo. Čeprav je njeno kopanje nadvse diskretno in skoraj neopazno, je v tem kratkem času naredila že kar pošteno jamico.

VESNA
(z nestrpnostjo v glasu)
Oprostite gospa, osem evrov je skupaj brez tega popusta,
a ne?

BLAGAJNIČARKA
Tako je, ja.

VESNA
Izvolte. ... Kar puste.

Blagajničarka pomoli vstopnici in račun v Vesnino smer, vendar pa jih iz njene roke vzame Mož.

Mož in Vesna se začneta v širokem kadru oddaljevati v smeri Potočke zijalke, na katero se gledalcu prvič tudi odpre pogled.

MOŽ
(v isti meri sebi kot Vesni)
Ja ne, kdor nima v glavi, ma v petah, oz. v tem primeru,
kdor nima v redoljubnosti, ma v stanju na računu, karkšno
je.

(se pri sebi zareži ob besedni igri)


Ext. Potočka zijalka, dan

Po vstopu v Potočko zijalko gresta Mož in Vesna spontano vsak svojo pot. Mož se usmeri proti skalam z zanimivimi geološkimi formacijami, Vesna pa opazi mucka, ki se zadržuje za blagajniškim kioskom, kjer mu blagajničarka očitno nastavlja posodici s hrano in vodo.

Kmalu se izkaže, da je izkušnja Potočke zijalke za Moža in Vesno različno kakovostna. Mož si z zanimanjem ogleduje vse sorte, nekatere stvari tudi primerja s priročnikom, ki ga ima s seboj, Vesni pa kmalu zmanjka stvari, ki bi jo zanimale, in se čedalje bolj dolgočasi: malo gleda v zrak, malo se igra z lasmi, malo pogleda na telefon itd. Kjer koli se ustavi, tudi malo koplje z nogo po zemlji, ampak na eni točki pod nogo očitno nekaj začuti in začne kopati močneje.

Zdi se, da bi bil predmet v zemlji lahko kost, in res: slednjič Vesna samo z nogo zelo lično odkoplje človeško oz. človečnjaško spodnjo čeljust. Razveseli se in jo želi takoj pokazati Možu, ki ga vidimo, da si v daljavi še vedno nekaj z zanimanjem ogleduje.

Rez na Moža.

VESNA
(od daleč, razburjeno)
Ej Sandi ... Sandi, lej to!

SANDI
(se dela, da je ne sliši)
Ojoj, dej pust me pr mir.

V novem kadru ob razočarani Vesni od bliže vidimo še UPOKOJENSKI PAR, ki se je v ozadju že prej sprehajal po parku in si ga po svoje ogledoval. Vesno pogledata na način, kot da bi razumela njen položaj, ta pa nima izbire, kot da se že z zmanjšanim navdušenjem napoti proti Sandiju.

Ko pride do Sandija, se ta dela, da je nadvse zaverovan v neko kamnino, zato se Žena odloči, da ga bo v šali prestrašila. Nadene si torej čeljust, mu neopazno pride za hrbet in se pretvarja, da je človečnjak oz. pošast.

VESNA
Baaaaaaaawr! To bo pravi posladek za moje male
človečnjačke, hoho!

SANDI
(zdolgočaseno in čemerno, ne da bi se
sploh obrnil)
Lahko bi se že odvadila se že teh otroških šal -
zagotavljam ti, da ni tolk prikupno, kot si
predstavljaš.

VESNA
(ne more skriti razočaranja, a vztraja;
v zafrkljivo-porogljivem tonu)
No obrn se, če se upaš.

Sandi se obrne.

VESNA
(brez pravega žara)
Bu!

SANDI
(ne more skriti navdušenja)
Uahau, dobr si to našla, dej da vidim. No, dej dol ...

VESNA
Neki ne gre, čaki ... prov zagozdil se mi je nekak
tlele uzadi. Dej mal ... a lahko ti probaš tlele na tej
strani. Ummm ...

SANDI
(štorasto-zaskrbljeno)
Sam res ne gre dol ... a te tišči kej, te boli?

VESNA
Ma tuki na brado mi mal pritiska, sam prov objela mi
je čeljust, ne morem je od spredaj zvlečt niti tle na
konc, sej vidiš.

SANDI
(že malo bolj tečno)
Vidm ja ... no sej zna bit da ima to mejhn tudi veze s
tvojo fizionomijo. Vedno se mi je zdel da maš mal
atavistične poteze ko smo že pr tem.

VESNA
O hvala - dobr da je vsaj enga minila skrb.


Int. Sandijev in Vesnin avto, dan

Sandi je že nazaj v razpoloženju, v katerem smo ga spoznali, in prva stvar, ki jo naredi po tem, ko se usede in pripne varnostni pas (in pomenljivo počaka, da se pripne tudi Vesna, preden avto vžge), je, da iz CD playerja z nedvoumno gesto izvrže CD, o katerem sta se z Vesno pogovarjala na poti v Potočko zijalko, in ji ga pomoli. CD nemudoma nadomesti in po avtu se razleže koračnica.

V naslednjem kadru se Sandi in Vesna peljeta po magistralni cesti in Sandi si ne more več pomagati, da ne bi Vesni začel oponašati njene situacije.

SANDI
(še rahlo obotavljaje)
... Mislim nočem biti preočiten, samo a se
strinjaš, da si malo sama kriva, ker si pač to
priklicala nadse s svojimi lastnimi dejanji?

VESNA
To, kolk se jaz strinjam, nima prav dosti veze - važno, da
si se ti odloču, da me je treba nemudoma soočit s tem
dejstvom.

SANDI
(presenečen nad Vesnino dojemljivostjo)
Okej, če to dejstvo pripoznavaš, potem se vsaj o
tem ne rabiva več prigovarjat.

(kratek premor)

Ampak res, no, kakšen miselni proces te pripelje
do tega, da najdeš neke ostanke v zemlji in je prva
reakcija, kaj nardit z njimi, da si jih greš
navešat na obraz.

VESNA
Pač hotla sem ...

SANDI
(jo prekine)
Škoda k nisi našla še kšne piščali, bi lahk mel še
koncert.

VESNA
Pač hotla sem nardit mal heca, a je to tok narobe?

SANDI
O sej si ga, pa ne samo meni - pomisli, kako jim bo šele
v ambulanti smešno, to jim bo kar prigoda po mojem
haha.

VESNA
(pri sebi, s povsem drugim tonom)
A dej utihn že ...

Vesna da koračnico do konca na glas, Sandi pa jo takoj naravna na natanko isto jakost kot prej.

SANDI
No no, ne bit otročja prosm, poleg tega me pa to moti pri
vožnji.

Vmes se je podeželska okolica spremenila v pol-urbanizirano, značilno za nekatera predmestja Ljubljane.


Ext. Vogal ceste pred zdravstvenim domom, dan

Sandijev in Vesnin avto zavije na dovoz k zdravstvenemu domu in se ustavi.



2026


Int. Vesnino in Albinovo stanovanje, večer

Pozno kosilo oz. večerja je počasi skuhana. Vesno in Moža 2 gledamo v hrbet, kako za štedilnikom skupaj kuhata in si pomagata. Oblečena sta v jesensko-zimska oblačila, Vesna v elegantno trenerko, Mož 2 pa v pulover z močnim vzorcem, ki poudarja njegovih nekaj odvečnih kilogramov, in žametne hlače.

V naslednjem kadru vidimo kuhinjsko mizo, na kateri sta dva normalna pogrinjka in en otroški s pisanim plastičnim kozarcem. Ko se kateri od likov sprehodi po kuhinji, lahko opazimo zlasti dvoje: Vesna ima na obrazu še vedno čeljust, le da jo je medtem prerasla koža in je postala del njenega obraza, Mož 2 pa ni Sandi, ampak malo starejši in vsaj na pogled dobrodušen moški. Njun odnos je izrazito prijazen, občutiti je moč, da spadata skupaj, vendar pa tudi, da sta si različna.

V prostoru vlada prijetna, domača atmosfera.

ALBIN
... Ampak tam smo že bili, vemo, kaj dobiš za ta denar,
relativno blizu je tudi - še isti dan gremo lahko na
večerno smuko, ali pa v bazen, če se nam ne bo dalo.

VESNA
(prijazno, ampak odločno)
Meni je pa ravno to, da smo bili že lani, med razlogi
proti. Plus ni ravno tako, da se podajamo v neznano -
Špela in Kristjan ga nista mogla prehvalit, slike si
tudi videl. Pa čist tko ti bom rekla - malo bolj nobel
je in tudi če grem "samo" smučat, mi je fino, da si
bazena ne delim z lastniki, če me razumeš.

ALBIN
Nobel, in ustrezno dražje, ja. Ker ne pozabit, da bo
Boštjan počasi rabil novo kolo in oboje po mojem ne bo
šlo skozi.

VESNA
Raje grem potem za deset dni namesto štirinajst, kar že
skoraj ni več razlike, plus letos sem tudi že upravičena
do trinajste plače tako da kolo pač spomladi vzameva na
recimo štiri obroke in je.

(kratek premor)

Konec koncev pa lahko še Boštjana vprašava.

ALBIN
(vzdihne)
No, kokr češ.

Še nekaj drobnih opravil, potem pa je večerja na mizi.

VESNA
(zakliče)
Boštjan! Boštja-an! Na mizi je!

Kader se zamenja in skozi kuhinjska vrata vstopi Boštjan. Tudi on ima čeljust deformirano natanko na isti način kot Vesna, se pravi odebeljeno in preraščeno s kožo, sicer pa je povsem normalen 13-letnik.

Vsi začno jesti, pri čemer nimata ne Boštjan, ne Žena nobenih težav.

VESNA
Boštjan, z očijem sva se menila, da bi šli letos v
Avstrijo smučat, pač zdej ko znaš že res dobr, za ene
deset dni sva razmišljala, kaj praviš?

BOŠTJAN
Mm? Ja, lahko ja. Umm ... ena stvar me zanima v
bistvu. Ker zdej mamo pri biologiji genetiko in kokr
sem razumu, in pol sem tud vprašal učiteljico, če mam
jst tako čeljust kot ti pol se ni mogl tko zgodit da si
jo ti kr en dan najdla, ker to se prenaša po genih, iz
staršev na otroke.

ŽENA
(malo nepripravljena)
Jah lej, mogoče mi je čeljust pač spremenila
genski zapis, to še ne bi bla najbolj čudna stvar pri
vsej zadevi.

BOŠTJAN
Sej ravno to, celotna zadeva je nemogoča. Men je
učiteljica rekla, da je sploh nemogoče, da bi se ti
čeljust tko pritrdila na glavo, pa da bi se pol še kr
jst rodil s tem pa vse ... to je vse nemogoče.

ŽENA
Ja, se strinjam. Sej tud ...

BOŠTJAN
(jo prekine, nervozen)
A slišiš kaj ti pravim, učiteljca je rekla, da je to
vse nemogoče!

V trenutku, ko Boštjan zavpije "nemogoče", se v kuhinji nekaj dogajati, kar opazijo tudi vsi trije akterji, saj razburjeno pogledujejo po prostoru. Tu-in-zdaj prizora začne prekinjati močno črno-belo bliskanje, neprimerno močnejše in bolj odsekano, kot če bi npr. samo mežikala kuhinjska luč, saj se tekom bliskanja v nič razblinja celotna kuhinja. Slednjič se jakost bliskanja ustali in vse, kar vidimo, je izmenjevanje med seboj čedalje manj razločnih odtenkov sive, dokler se na statičnem sivem ozadju ne pojavi identičen napis kot na začetku:



Potočka zijalka

kratki film v šestih slikah

Gašper Gnezda in Sašo Podobnik


2013


Ext. Potočka zijalka, dan

Vesna in Sandi, ki ima na ramah oprtan nahrbtnik, se sprehajata po parku Potočka zijalka.

VESNA
A ni Potočka zijalka ful grozno ime?

SANDI
Hmmm ... po svoje je, ja.

Nekaj časa hodita v tišini.

VESNA
(pokaže izven kadra)
Evo, tle se lah usedeva.

Sandi in Vesna se napotita do klopce, ki je postavljena ob poti. Sandi si odpaše nahrbtnik in ga izroči ženi.
Vesna odpre nahrbtnik in začne poleg sebe na klopco zlagati hrano. Na plan privleče v Mercatorjevo papirnato vrečko zavite žemlje, v Mercatorjev papir zapakirano salamo in sir, manjši kozarec kumaric in dvoje pollitrskih sokov. Enega izroči Sandiju. Ta ga odpre in naredi požirek.

SANDI
(nezadovoljno gleda predse)
Zdej šele vidim, da si bolj slabo zbrala lokacijo. Folk
bo skoz mimo naju hodu.

VESNA
(šaljivo)
Joj, to je pa res grozno.

SANDI
Nisem reku, da je grozno. Sam a ni mal bedna scena, da
tle razprostirava hrano ko dva Čeha, folk bo pa dva
metra od naju hodu?

VESNA
Men je iskreno vseen.

SANDI
Blagor teb, kaj nej rečem.

Vesna si sedaj, ko je poleg sebe zložila vse stvari, v naročje položi vrečko z žemljami in jo odpre. Krpo, na katero bi lahko dala jedačo, je očitno pozabila, zato si po manjšem oklevanju prerezane žemlje položi kar na kavbojke.

Mož neodobravajoče gleda vso pripravo, opazi pa še, da se jima približujeta DVA ČLOVEKA.

Vesna odpre v papirnat ovoj zavito salamo in jo začne zlagati v sendviče.

Človeka se sprehodita mimo klopce in kamere, ki jo za trenutek delno zakrijeta. Sandi ima ob tem sila čemeren izraz na obrazu - paru želi dati vedeti, da ne odobrava prostaškega početja, ki ga zganja njegova žena.

Vesna je med tem v sendviče že zložila salamo in sir. Poskuša odpreti kozarec s kumaricami, vendar je ta premočno zatesnjen.

VESNA
(pomoli kumarice proti Sandiju)
A lah ti probaš?

Sandi sprejme kumarice in jih, po sicer kar precejšnjem vložku truda, odpre. Poda jih Vesni, ki jih previdno položi poleg sebe. Iz nahrbtnikovega stranskega žepa vzame švicarski nož, nabode kumarico v kozarcu in jo položi na razprostrt sendvič.

SANDI
(čemerno gleda Vesni pod prste)
Da vidmo zdej če bojo kumarce res okej.

Vesna začne okorno rezati kumarico, ki jo je položila na sendvič.

VESNA
Bojo.

SANDI
No, to da po tvoje bojo, mi je nekak jasno. Sej jst bi
tud tkole napovedoval kvaliteto, če bi mi blo vse
dobro, tko kot teb ...

(premor)

... sej po svoje je blagodejno za človeka, če ma
tok neizdelan okus, tko da sploh ne tega jemat kot nek
očitek.

Na tem mestu se kamera preko Sandijevega close-upa počasi premakne do Vesne, ki se ji na obrazu vidi, da ji Sandijevo teženje rahlo najeda. Med premikanjem kamere se zasliši zvok kopanja zemlje, ki postaja vse močnejši, tako da sčasoma praktično preglasi Sandijev govor.

SANDI
(cont'd, off-screen)
Je pa tko, da bi blo lepo, če bi bi nehala bit
ignorantska do dejstva, da jst hočem-nočem mam neke
kriterije, in bi blo iz tega vidika pošteno, da se kot
prvo nehaš zaklinjat kok bo men neki dobro, če sama veš,
da temu najverjetneje ne bo tko, kot drugo pa da pač
poskrbiš že doma za ustrezne sendviče, da ne rabva letat
v Mercator na poti in kupvat nekih čeških sestavin in pol
tle sestavljat sendviča kot dva berača, ki nimata hiše.

Kamera se med tem preko Vesninega close-upa in njenega naročja spusti na nivo njenih nog, ki rijejo po zemlji. Razrit je dobršen del tal - razdejanje je mnogo hujše, kot bi pričakovali glede na čas kopanja.

Close-up Vesne. Njen pogled je usmerjen v naročje, dokler na tleh nečesa ne zagleda. Zvok kopanja nenadno preneha in Sandijevo najedanje se zopet normalno sliši.

VESNA
Lej to!

SANDI
(off-screen; nejevoljno, ker ga je prekinila)
Kaj?

Vesnin POV. Med razkopano zemljo se nahaja živalska čeljust, ki očitno pripada nekemu večjemu kopitarju.

SANDI
(off-screen)
Ah, ja okostje. Zgleda, da od jelena.

Vesna zloži na pol pripravljena sendviča iz naročja na klopco.

SANDI
Kaj misliš zdej narest?

Vesna se skloni, da bi pobrala čeljust.

SANDI
Ne te svinjarije pobirat.

Sandijevo svarilo je bilo prepozno. Vesna v rokah že drži čeljust.

SANDI
Jao. In zdej boš s temi rokami delala sendviče?

VESNA
Sej jih lah ti dokončaš.

SANDI
(pobira sendviče s klopce)
Ne morm verjet, res. In zdej misliš s temi rokami jest?
Pejt si jih vsaj zdrgnit v travo.

VESNA
Bom šla, sam dej me prej sliki s to čeljustjo na
glavi.

SANDI
(že močno nejevoljen dvigne roko)
Ne si natikat te svinjarije, no.



BEŽIGRAD, 2014


Int. Sandijevo stanovanje, pozni večer

V prizor vstopimo, ko si Sandi z balkona ravno prinaša svoj stol za pitje kave. Postavi ga na mesto, kjer bi sicer stal kuhinjski stol, ki je pomaknjen malo vstran.

Za jedilno mizo sedi Sandi, ki z relativno mrkim in malo nervoznim izrazom premišljujoč gleda predse. Poleg njega sta položena beležnica in kuli.

Iz ozadja se sliši ropotanje pribora in kozarcev, odpiranje predalov in sprehajanje.

Ta ropot s pripravo kave povzroča Vesna, ki ima, kot lahko vidimo že v prvem trenutku, ko se znajde v kadru, na glavi pritrjeno čeljust. Na pladenj naloži skodelici kave. Odpre predal in izvleče steklen kozarec s sladkorjem ter ga položi na pladenj. Odpre kredenco in iz nje vzame tri kavne žličke - dve položi v skodelici kave, eno pa v sladkor.

VESNA
A boš piškote?

SANDI
Ne, hvala.

Vesna zopet odpre kredenco in iz vrečke slamic izbere eno ter jo položi na pladenj.

SANDI
Al pa dej vseen mogoče no.

Vesna odpre predal in iz njega vzame piškote. Glede na njeno izkazano skrbnost pri pripravi kave, bi bilo pričakovati, da bi jih odprla in dala na krožnik, ampak očitno ji danes ni do tega. Piškote sicer še vzame iz škatle, vendar jih pusti v celofanu. Nese jih do Sandija na mizo, nato pa se vrne v kuhinjo po pladenj.

Sandi dvigne pogled, to je zanj nekaj novega, vendar pa to hitro odmisli in se raje loti odpiranja piškotov. Medtem ko jih odpira, se iz kuhinje vrne tudi Vesna s pladnjem, ki ga položi na mizo. Odmakne stol in se usede, nato pa s pladnja vzame položeno slamico. Sandi, ki je odprl piškote in trenutno enega tudi jé, si kave ne vzame. Medtem ko je piškot, gleda ženo.

Ko ga poje, z drgnjenjem rok s slednjih odstrani drobtine ter odpre beležnico. Vidimo sicer, da vsebuje naslov (mogoče tudi samo datum) in tri točke, ne vidimo pa, kaj točno piše na papirju.

SANDI
(ošvrkne beležnico s pogledom)
Torej, da ne bomo slepomišili. Želim ti
povedat, kako vidim vso stvar in zakaj se kljub tej
neugodni situaciji zate pri sebi čutim opravičenega. In
kar se tega tiče je tukaj najprej vprašanje krivde.

Momentaren premor. Pričakuje Vesnino reakcijo na svoj načrt; takoj ko se zave, da je ne bo dobil, nadaljuje.

SANDI
Vsekakor te moram najprej pohvalit za tvojo doslednost
pri stališču, da nisi mogla vedeti, da se ti bo čeljust
pritrdila na obraz. Zdaj, po tvojem zaradi tega
avtomatsko nisi kriva za vse tegobe, ki jih je to
potegnilo za sabo, in to na prvi pogled recimo da deluje
kot prepričljiv argument.


Prvo kot prvo, v vsej svoji nerazumevajočnosti, za
katero me že ves čas kriviš, ti lahko v prvi postavki dam
prav: res je, nisi mogla vedeti da se ti bo čeljust
pritrdila na obraz. Mislim, kdo bi sploh lahko vedel kaj
takega? Kar ni res, na drugi strani, je pa sklep, da iz
tega sledi, da nisi kriva za nastalo situacijo - to pa ne
drži.

Namreč, verjetno se boš strinjala, da sta to
situacijo povzročili dve nepremišljeni potezi,
potezi, ki si jih noben racionalen človek ne bi šel
privoščit, ker bi vedel, da mu lahko nakopljeta hude
težave. Prva od teh potez je seveda tvoje večno
razkopavanje zemlje z nogo. Ker kaj če bi bila v zemlji
recimo zakopana kontaktna pehotna mina, ki bi, kot
pove že ime, potem eksplodirala - bi prevzela
odgovornost?

VESNA
(mirno)
Ne, ne bi - ker tudi če je to še recimo realen dogodek
je še vedno povsem neverjeten in na podlagi
takih možnosti pač ne moreš krojit svojih dejanj.

SANDI
(vidi to kot izziv in se zagreje za dokazovanje)
Okej, prav - kaj pa če bi se v travi skrival modras?
Oziroma -

(ga zmrazi)

- hujše, kaj če bi ravno takrat mimo prišli moji
akademski kolegi in bi videli kakšno razdejanje
povzročaš s svojim kopanjem? To pa že spada v domeno
verjetnih dogodkov. A bi v tem primeru prevzela
odgovornost?

VESNA
(malce sarkastično)
Ja, v tem primeru bi prevzela odgovornost za
sramoto, kateri bi te podvrgla.

SANDI
(navdušen nad uspelim argumentom)
Odlično, in tudi jaz se strinjam, da bi bila kriva.
Kaj pa recimo v primeru da bi bila čeljust okužena in
bi zbolela? Bakterije bi lahko tudi prenesla na hrano
in zastrupila še mene, ker če se spomniš, sem te moral
jaz opomniti, da nehaš s pripravo sendvičev - brez
tega ni dvakrat za rečt, da ne bi še naprej veselo
prijemala salame in sira.

(triumfalno)
Se torej skratka skratka strinjaš, da bi v primeru
zastrupitve nosila odgovornost?

VESNA
Ja, logično, sploh ker bi bila -

(oponaša Sandija)
- ravno zastrupitev konkretizacija te
odgovornosti, ki bi v tem primeru padla name.

SANDI
Dobro! In se mogoče tudi strinjaš, da si s tem
priznanjem, se pravi da veš, da imajo ta dejanja lahko
hude posledice, na nek način podpisala krivdo ne glede na
to ali so se te posledice realizirale ali ne? Pač po
klasični analogiji, ko je pijan voznik kriv ne glede
na to, ali je njegova vožnja pod vplivom etcetera
dejansko zakrivila nesrečo ali ne?

VESNA
Sandi, če se dobro spomnim, si začel to svoje današnje
izvajanje z "Da ne bomo slepomišili" - no pa ne
slepomišiva: recimo da poteka ta pogovor v smer, ki
si si jo zamislil in se jaz strinjam na vseh mestih, ki
si jih predvidel - kaj točno je tvoj cilj? Kaj po tvojem
pomeni, če tud res sem kriva za lahkomiselnost in s tem
tudi za nevšečnost, ki iz nje sledi?

SANDI
(nepripravljen na ta napad, neprepričljivo)
No, kolikor nerad slepomišim, v isti meri tud
ne maram prehitevat dogodkov, tko da boš morala
pač mal brzdat svojo radovednost ...

(se zbere)
... kot bi, ko smo že pri tem, lahko znala brzdat tudi
svojo neodgovornost. Narmeč, sama sreča je, da se ti ni
zgodilo še kaj hujšega glede na to, kako postopaš v
življenju, ali pa ista stvar že prej. Em, pomisli, da bi
tisti dan srečala lisico, ki bi se smukala okrog naju.
Veš sicer, da manj kot se lisica boji človeka, bolj je
verjetno, da ima steklino, ampak ti jo vseeno želiš
pobožati, iztegneš roko, in -

VESNA
(ima dosti)
Lej, ponavljaš se. Ne, ne priznam, da sem si sama
kriva za to, da se mi je to pritrdilo na glavo, pa
oprosti, če sem te prej zavajala s sodelovanjem v
tvojih hipotetičnih preigravanjih.

SANDI
(najprej se ove situacije, nato
vznejevoljeno odmahne z roko)
Okej, očitno je povsem brezveze karkol dokazvat
tukaj ...

(vzame piškot)

... da ne govorimo o tem, da je smrt zarad zastrupitve
ali pa stekline - ki je pravzaprav tudi neka vrsta
zastrupitve, tako da dokaz stoji v obeh primerih -
pravzaprav hujša posledica kot takale iznakaženost.
Tako da v bistvu si jo v tej svoji neumnosti še dobro
odnesla.

(kontemplirajoče)
Čeprav po drugi strani, če bi se meni zgodilo kaj
takega, ... bi se pomoje rajš ubil kot pa živel naprej na
ta način, tko da v bistvu ne vem ...

VESNA
(na lepem zaprepadena, z resnostjo)
Ti mi dejansko predlagaš, da naj se ubijem?

SANDI
(ki je prej strmel v piškot, sedaj pogleda k
ženi)
Sploh ne - nikakor ti ne bi hotel narekovat kakršnih
koli življenjskih odločitev, zlasti pa ne prihodnjih. Vse
je pač odvisno od tega, kako ima človek urejeno življenje -
mene recimo, ki sem bolj nefleksibilen, kot veš, bi
ta čeljust dost onemogočila, medtem ko zate sem pa
siguren, da se boš znašla, tako kot si se zmeraj, in da
te to tvoje stanje v končni fazi ne bo neki oviralo.

Close-up Vesninega obraza, ki je pred tem še vsaj pogojno odražal pripravljenost sodelovati v Sandijevi igri, sedaj odraža popolno predajo in prezir obenem. Očitno Sandi radikalno ne razume ali noče razumeti, za kaj gre pri vsej stvari, in povsem vseeno je, za katero alternativo gre - tu nima Vesna kot partnerka nič več za opraviti in od psihične izmučenosti se enostavno odklopi.

SANDI
(cont'd; ne slavi, da je povzročil tako
poslabšanje Vesninega razpoloženja)
Ne, resno, to mislim na najboljši možen način -
blagor ti, da si pristala na nogah. Ker mnoge bi taka
situacija dotolkla, in kolkr bi jih razumel, imam do tebe
ravno zaradi tega eno čist drugo
spoštovanje.

(premor)

Ampak kakorkoli,

(zamahne z roko, češ pustimo za sabo to
zastranitev; reče bolj sebi, ker vidi, da je
Vesna izstopila iz igre)

... krivda je, po moje, dokazana.

Sandi se skloni po beležnici in v roke vzame kuli.

Close-up beležnice. Vidimo tri napise: "KRIVDA", "NERELEVANTNOST KRIVDE ZA LOČITEV" in "VPRAŠANJA ALI ZAGOVORI".

Sandi prečrta napis "KRIVDA" ter zapre kuli in ga odloži, potem pa malo pogleda ženo, ki gleda vstran, skozi okno, nato pa se še sam malo, iščoče, razgleda naokrog. Nato še vstane in se malo sprehodi po kuhinji in dnevni sobi, kot da bi nekaj iskal oz. opazoval. Slednjič spregovori.

SANDI
(povsem resno, celo malo obtožujoče)
Prav turobno je postalo.

(premor)

Dal bom malo glasbe, ker trenutno je prav vse veselje
posrkano iz stanovanja ...

(se na rokah skloni nad mizo, proti Vesni)
... kot da bi imeli pri hiši svojo lastno črno luknjo.

Od mize gre do police s CD playerjem in CD-ji. Hitro najde, kar išče, odpre pladenj in ga vstavi.

SANDI
Em, pa ne jemlji tega, kot da marširam nadte ali kaj
takega.

Sandi pritisne gumb PLAY. Po stanovanju se razleže koračnica.

Mož še malo hodi po sobi, vendar zdaj uživa v razvedreni atmosferi, kar je zasluga koračnice, v kateri resnično uživa. Malo pade v moment, si mogoče kaj zagode, a pozornost kamere se osredotoči na Vesno, ki preživlja zelo težke trenutke. Z lic ji na mizo že spolzi oz. pade ena solza, ki pa jo še uspe obrisati z rokavom.

Sandi se vrne k mizi, v oči mu pade kava, ki se je še ni dotaknil. Naredi požirek in se malenkost namršči.

SANDI
Mal prevodena.

(se zdrzne, ker se spomni, da ni dober trenutek)

Nič hudega.

Spije še en požirek, da bi pokazal, da bo res povsem dovolj dobra za spiti. V tem, ko odloži skodelico nazaj, pogleda Vesno, ki ji ravno v tem trenutku pade nova solza. Ker prejšnje ni videl, Sandi sklepa, da je to zarad kave in želi Vesno pomiriti.

SANDI
(prijazno)
Pa ne no, saj je samo kava, ne jemlji si tega tako k
srcu.

VESNA
(s stisnjenimi zobmi)
A lah izklopiš to glupo koračnico.

SANDI
(z iskreno ustrežljivim tonom)
Ja absolutno, če te moti ...

Sandi vstane, stopi do CD playerja in pritisne STOP.

SANDI
(cont'd)
Evo.

Sandi se napoti nazaj do mize in se usede; izklop koračnice Vesninega stanja ni opazno izboljšal.

SANDI
Glej, oprosti - ne vem točno, kaj te je tako
prevzelo, ampak nekako čutim, da sem bil tudi jaz
sodejaven v tem, tako da res oprosti.

Proti Vesni iztegne roko; Vesna ne reagira.

SANDI
Vesna, daj mi roko.

VESNA
Nehaj s tem prenarejanjem, prosim te.

SANDI
(še vedno drži roko pred sabo)
To ni nobeno prenarejanje - povsem resen sem.

Vesna ne odreagira.

Sandi spusti roko. Odloči se, da bo zadevo pripeljal do konca brez provokacij, a tudi brez olepšavanja in izogibanja za Vesno neprijetnim resnicam.

SANDI
(spet malo tečen, ker ga je Vesna takole
zavrnila)
Okej, očitno name sploh ne moreš več reagirati
normalno, tako da se bom potrudil stvar končati kar
se da hitro in brez provokacij.

(premor, potem pa kar zdrdra - nenaučeno)

Zaključimo potem ta žalostni scenarij. Se pravi, druga
točka, "Nerelevantnost krivde za ločitev", in kar
sem mel namen rečt je to, da vse kar sem povedu v prvi
točki sploh ni pomembno za ločitev. Namreč koncept
krivde lahko vsakdo izkrivlja, kakor se mu
zazdi. V razpravo o odgovornosti sem se spustil
samo zato, da bi ti pokazal, kako omejen pogled imaš na
situacijo zaradi te tvoje trmoglavosti, ne pa zato,
ker bi bila od tega zares odvisna najina prihodnost.
Ker tudi če bi se ta trenutek med naju spustil
nek vrhovni transcendentni arbiter in razsodil, da nisi
kriva, ali pa sploh če bi se ti preprosto čeljust nekega
dne kar pojavila na glavi, bi se bil še zmeraj primoran
ločiti, ker ...

(postane skoraj normalen)

... ker te take ne morem gledat, Vesna - ne prenesem
več pogleda nate ... tako je.

(premor, med katerim se zbere)

Zdaj, dejstvo je, da sem se poročil s teboj v veliki
meri zato, ker si pametna. Razumeš in razumeš se na
stvari, ki so mi blizu, in te kvalitete ti ne bom
nikoli odrekel. Ampak kolikor je bla tvoja pamet
nujni pogoj, na žalost ni bla edini nujni pogoj ...
kar pomeni tudi, ... ja, da ni bila zadostni pogoj.

(premor, se domisli nečesa in nadaljuje v
višji prestavi, očitajoče, kot da bi
pozabil vse, kar se je zgodilo pred komaj par
minutami)

In še tako je: pravzaprav si se tudi osebnostno zelo
spremenila v zadnjem času in v bistvu je zelo nepoštena
tvoja trenutna pozicija, kjer me nenehno pribijaš na
križ. Ker jaz sem zgolj dosleden do tebe ne glede na
okoliščine, to sem vedno bil in to je prva stvar ki bi jo
tudi jaz pričakoval od tebe. Tako da jaz se dejansko
držim nečesa, ti pa ne samo, da se ne, ampak še mojo
načelnost obračaš proti meni. Tako da jaz se
sprašujem: kam je šel tvoj smisel za humor, in kam je
šla tvoja vzvišenost, ko smisel za humor ni bil
dovolj? Vedno si bila neobremenjena in tvoje
dostojanstvo je pomenilo samo to, da če sem prestopil
mejo sem bedak izpadel jaz, ti si šla pa skozi vse kot,
ne vem, ... jadrnica skozi valove. Zdaj pa je v tebi
samo še defetizem, pustila si se potolči življenju in
tisto, kar ti je ušlo iz rok, skušaš nazaj grabiti z
neko večno užaljenostjo. Ne vem, ali ne vidiš, kako
jalovo je vse to?

(premor)

Žal je tako, da ko lep obraz pridobi takole čeljust,
začne pelin tega prevevati tudi vse ostalo in na lepem
gledam povsem drugačno žensko od tiste, s katero
sem se poročil. Lahko me sedaj prepričuješ, da si še
vedno isti človek in formalno gledano bi ti
uspelo s katerim koli osebnim dokumentom, ampak
upam, da razumeš, da meni to nič ne pomaga. In upam, da
lahko še zadnjikrat apeliram na tvojo korektnost v tem,
da pripoznaš dejstvo, da najine poročne pogodbe ne
morem več smatrati kot veljavne.

Sandi nekaj časa počaka, kar sam pod vtisom celotnega govora, a Vesna nič ne odgovori.

SANDI
(vzame beležnico in pogleda - spet stari
isti Sandi)
Mnja, to bi bilo nekako vse od mene, je pa tu zdaj še
zadnja točka, "Vprašanja in zagovori". Tako da bi mogoče
kej dodala, oz. maš kakšno vprašanje?

VESNA
Ne.



VIŠNJA GORA, 2017


Ext. Dvorišče pred Marijino in Jožetovo hišo, dan

Iz ptičje perspektive vidimo close-up mize prekrite s plastičnim prtom z motivi sadja, na kateri je postavljen krožnik s suho salamo in sirom, plastična košarica v kateri je bel kruh, krožniček s kislimi kumaricami, krožniček s čebulo, kozarec ajvarja, plastenka vina in kozarci, ki so poleg prtičkov, krožnikov in pribora razpostavljeni ob robu mize.

Okoli hrane brenčoč letijo muhe in ose.

Obilna ženska roka se prikaže v kadru in z zamahom prepodi žuželke.

ŽENSKA
(off-screen)
Bejž.

Rez na širok kader scene. Vidimo, da je miza postavljena sredi velikega travnatega dvorišča. Poleg mize na sprednjih stolih, ki so obrnjeni stran od mize in proti kameri, sedita obilna ženska MARIJA in njen prav tako obilni mož JOŽE, ki ima na sebi belo majico Pivovarna Union in čepico s šiltom Avtoprevozništvo Kogoj. Na deki, ki je položena par metrov stran od mize, sedita otroka, stara okoli pet let - starejši JOŽE in mlajši VINKO.

Zdi se skoraj kot da družina gleda v kamero, a v resnici gre za kmečko značilnost: gledanje kdaj pridejo obiski. Na kmetih se pred vsakim obiskom cela družina posede pred hišo in gledajo v daljavo, kdaj bodo zapazili avto.

Marija spet prepodi ose iz hrane.

MARIJA
Bejž stran. To ni za vas.

(premor)

Če bi vedla, da bosta tok pozna, ne bi hrane ven
prnesla.

JOŽE
Kok je ura?

MARIJA
Četrt na štir.

JOŽE
Jah, sej to je Albinova stara navada da zamuja.

MARIJA
Bi si mislila, da ga bo žena v red spravla.

JOŽE
Eh, to so te meščanske ženske, ko še bolj skvarijo
moža. Namest da bi ga v red spravle, ga še bol skvarjo.

MARIJA
Naslednjič bom dala skorjo za race futrat na mizo, nima
smisla da svež kruh na sonce dajem.

JOŽE
(seže po plastenki vina)
Eh ja.

MARIJA
Ne si natakat. Kako bo to zgledal, ko da rabljeno vino
strežemo?

JOŽE
(odloži flašo)
Zakaj bi bli mi vljudni, če oni niso?

Družina spet nekaj časa brez besed gleda mimo kamere v daljavo.

VINKO
Mami, a to ma žena od Albina prov kosti na glavo
pritrjene?

MARIJA
Boš vidu, kako nej jst vem kaj točno ma na glav.

(premor)
Pa da ne boš buljil v gospo.

VINKO
Ne bom.

Close-up Jožeta. Z roko ima narejeno strešico nad priprtimi očmi.

Nekaj časa tako gleda preden spregovori.

JOŽE
Evo jih.

Jožetov POV. Po poti se jim bliža še kar oddaljen avto.

Close-up Marije. Tudi ona s stisnjenimi očmi zre v daljavo.

MARIJA
Ja, pa so res oni.

Marija počasi vstane iz stola. Očitno ima težave s hrbtom, saj ima pri vstajanju roko položeno nanj in spačenega obraza naredi zvok skozi zobe: "ssss".

MARIJA
(otrokoma)
Vstanta.

Otroka in Jože vstanejo.

JOŽE
(z rokami v žepih zapoje)
E-vo ji-h!

Na dovoz pripelje manjši avto. Že skozi šipo se vidi nesrečno Ženo in njeno čeljust.

Otroka zaprepadeno bolščita vanjo.

VESNA in njen novi mož, ALBIN, izstopita iz avta.

MARIJA
(smejoč)
Smo že mislil, da vas ne bo.

ALBIN
(smejoč)
Jah, veš kako je z ženskami, k se pol leta rihtajo.

MARIJA
Ooo, kr nč se zdej na ženo ne zgovarji, te že predobr
poznamo, da bi na take izgovore nasedal.

(se zareži in se obrne k Vesni)

Ne smeš se mu pustit, da te tkole hehe, no sej mi se še
ne poznamo.

(iztegne roko proti Vesni)

Marija.

Vesna sprejme ponujeno roko.

VESNA
Vesna, me veseli.

Tudi Jože pride zraven in se rokuje z Vesno.

JOŽE
Jože, me veseli.

VESNA
Vesna.

MARIJA
(otrokoma)
Alo, kaj čakata?

OTROK JOŽE
(pristopi k Vesni in iztegne ročico)
Jože.

VINKO
(se rokuje z Vesno)
Vinko.

MARIJA
(ploskne z rokama)
Zdej pa tko - jst predlagam, da gremo kr jest, pa se ob
mizi vse pogovorimo, da nam ose vsega ne požrejo haha.


Ext. Dvorišče pred Marijino in Jožetovo hišo, kasneje

Jože, Albin in Vesna sedijo za mizo. Edino Marija stoji in opisuje hrano, kot da bi bila naprodaj. Med opisovanjem Albin večkrat spusti zvoke odobravanja.

MARIJA
Eto, tlele je domača salama pa sir, to vse kupujemo pr
kmetih.

(Jožetu)

Ta je od Finžgarjevga ateja, ne?

JOŽE
Ne, ta je od Frumna.

MARIJA
A-ja! No, zelenjava je vsa iz vrta, paradajz tamle
gojim

(pokaže na paradižnikovo gredo)

kumarce tm uzadi rastejo za gnojem ... iz tle se ne vid
... sem jih tud sama vložila. Pol me spomnita, da
vama dam par kozarcev za sabo. Okej, ajvar pa kruh
sta iz trgovine, to priznamo haha.

(premor, premišljuje katere hrane še ni
predstavila)

Potlej vino - tud domače.

(pogleda k Vesni, ki ima prazen kozarec)

Čak, zakaj ni pa Vesni še noben natoču? Matr, sam ste
pa tud, da jo pustite žejno!

ALBIN
To sem že hotu vprašat, a mate kšno slamco za ...

(z roko nakaže proti ustom)

Marija nekaj časa zbegano gleda Albina, nato pa le dojame, čemu bo slamica služila.

MARIJA
Ooo ... ja ja, brez skrbi da mamo.

Obrne se k otrokoma, ki nedaleč stran ležita na deki.

MARIJA
(cont'd)
Jože, šibi v kuhno po eno slamco, tm v predalu pod
vilcami so.

Jože se požene v hišo, sledi pa mu še brat Vinko.

MARIJA
(cont'd; ženi) Sam ti si pa tud da sama ne rečeš ... smo vsi domači
tle. Nč se ne rabš bat vprašat.

ŽENA
Ne, sej bi rekla.

ALBIN
(objame ženo prek ramen in se zareži)
O brez skrbi, se zna kr fajn postavt zase.

JOŽE
Zna uveljavt komando hehe?

ALBIN
O brez skrbi.

MARIJA
(prime Vesno za ramo in jo potrese)
Ja sej kdo jo pa bo ob takih decih ane če ne me ženske.
Reč: če vi naute hlač nosil jih bom pa jst haha.

(premor)

Čaki, a narezka pol tud ne boš mogla jest?

VESNA
Ne, ampak itak sem že doma jedla, tko da nisem lačna.

ALBIN
(še vedno drži roko okoli Vesnine rame)
Doktor ji je predpisu posebno zmleto hrano, ma tud
prov prilagojen jedilni pribor in tako čutarico iz
katere lahko je.

MARIJA
Aha ... čak, kaj pa če ti preprosto zmeljemo to hrano,
bo glih tko dobra -

VESNA
Ne, res ni treba, hvala, sem sita.

MARIJA
- ker sploh ne bi blo problema, ane Jože, zmiksat
salamo pa sir skup?

JOŽE
Eh kje pa.

VESNA
Res ni treba, hvala.

ALBIN
Ne se obremenjevat, je glihkar jedla ...

MARIJA
(dvigne roke v zrak)
V redu, ne mislim nobenga silit.

Za nekaj časa zavlada tišina.

Marija z vilico vzame rezino salame in jo poje brez kruha.

Albin srkne požirek vina.

ALBIN
Jah tkole je, nimamo kej.

JOŽE
(narahlo dvigne kozarec proti Albinu)
Kurba kaj češ, tko je ... evo na zdravje.

MARIJA
Opala! Kaj se pa prav nazdravljat brez Vesne.

JOŽE
Ne sej nism mislu ...

MARIJA
Čakte lepo, da še njej nalijemo.

Marija seže po plastenki vina.

JOŽE
Ne sej to ni blo tapravo nazdravje.

MARIJA
Ooo, kar lepo tišina, nč ne bomo brez Vesne
nazdravljali.

ŽENA
Sploh ni problema, res.

MARIJA
Ooo, kar lepo tišina ...

(dokonča nalivanje)

Eto, zdej pa lahko nazdravmo.

Marija vstane, in njenemu zgledu sledijo še ostali.

MARIJA
Na Vesnino zdravje.

Jože in Albin pritegneta, nakar trčijo s kozarci.

Opazimo, da sta med nazdravljanjem očitno iz hiše prišla tudi otroka, ki molče stojita poleg.

Vesna ju opazi, njihovi pogledi se srečajo in otrok Jože proti njej iztegne roko v kateri drži slamico.

ŽENA
O, thanks.

MARIJA
Evo, zdej pa lahko začnemo pit!


Ext. Dvorišče pred Marijino in Jožetovo hišo, večer

Narezek je že skoraj izginil, poleg prve plastenke vina so se na mizi znašle še štiri, prav tako pa je na njej še nekaj flaš Union piva, ter velika skleda s piškoti-rožami - to so piškoti v obliki rož, znotraj katerih je marmelada.

Druščina je že krepko pijana. Na Marijo, Albina in Jožeta, ki vsi veseli govorijo en čez drugega, je alkohol dobro vplival, Ženo, na drugi strani, pa je vino skorajda še dodatno streznilo. Situacijo vidi še bolj jasno kot prej, obenem pa so jo minila vljudnostna prizadevanja - na obrazu ima skorajda zloben izraz. Srepo gleda predse in ne reagira na poizkuse druščine, da bi jo vpletli v zabavo.

Marijo in Jožeta njeno stanje kaj malo briga, medtem ko ji Albin sem ter tja na svoj neroden način iskreno poizkuša priskočiti na pomoč v njeni stiski.

ALBIN
(med tem ko ima okoli Žene roko)
Men osebno se jebe za njeno čeljust.

JOŽE
Pravilno.

ALBIN
Če bi zdej vidu njenga moža, ki jo je zarad tega pustil,
pa da sem v takem stanju, kot sem, ga brez zajebancije
prefukam.

JOŽE
Ja, ampak če jo ne bi pustu, jo pa ti ne bi mogu dobit.

Jože in Marija se zakrohočeta

ALBIN
Ka pa bi un naredu veš kašn je, intelektualc smotan, ko
pajčolan. Ane Vesna?

Vesna ne odgovori.

JOŽE
Jah to so pa te intelektualci.

ALBIN
Kurba, da ga dobim zdajle. Kaj kurba ma za zapuščat
žensko ki dobi tako čeljust! Jebenti veš kake travme je
mela zarad tega.

JOŽE
Jah kurba sej se vid.

(se zave, da to ni najboljše izpadlo)

Pa ne tega vzet za slabo. Da si predstavljam da jst tako
čeljust fašem ... se mi tud skor zmeša.

MARIJA
Kaj se ti ma za zmešat, kaj pa je to kej tacga, ane
Vesna?

(prime Vesno za roko in jo strese)

Reč, Vesna: poglej sebe kašn si, ves debel. Reč: kaj boš
ti men govoru zarad čeljusti.

Jože se zakrohota, dvigne majco in potrese špeh.

MARIJA
(še vedno drži Vesno za roko in se še bolj
nagne k njej)
Zdej pa resno: kako se ti je tole pritrdilo na glavo? Ker
bolj ko gledam, bolj se mi zdi da bi se dal tole z
lahkoto dol odtrgat?

Vesna ne odgovori.

MARIJA
(se obrne k Albinu)
Kako se je to gor pritrdil?

ALBIN
Eh kurba dolga zgodba, pač neki si je natikala kosti in
ni šlo več dol, kaj jst vem kako to deluje.

Nekaj momentov tišine, Albin naredi globok požirek piva.

ALBIN
(s spremenjenim, domala zarotniškim tonom)
So pa v laboratoriju nardil raziskavo in a veste komu so
odkril da je ta čeljust pripadala?

JOŽE
Kva, jelenu ane?

ALBIN
Ne.

MARIJA
Kaj pol, konju mogoče?

JOŽE
(se zareži)
A kašnemu konju, a si že vidla kdaj konja haha.

MARIJA
(se skuša čim hitreje domisliti, kako bi vrnila Jožetu; užaljeno)
Ja vidla sem tebe.

Jože in Albin se zarežita.

JOŽE
Kaj pol košuti?

ALBIN
Ne.

(premor)

Partizanu.

Jože razpre oči v zaigrani presenečenosti.

JOŽE
Uuu!
(premor)
Čak grem jst v klet po puško zdejle!

Vstane iz stola in ga v pijanosti prevrne. Nekako se obrne, kot da bo šel po puško, nato pa z rokami nakaže puško in "ustreli" ženo.

JOŽE
Bum!

Druščina z izjemo žene, ki ima še vedno nespremenjen izraz na obrazu, izbruhne v smeh.

Žena gleda direktno v Jožeta, ki ga mine smeh.

JOŽE
V redu, mal šale.

Žena še naprej strmi vanj.

JOŽE
Se opravičujem, če sem šel čez mejo.

ALBIN
Jože se stalno tkole heca, ne mu zamert.

JOŽE
Veš to smo mi bedaki, ko se tkole zabavamo, se ne rabiš
na nas ozirat.

MARIJA
(zopet položi dlan na Ženino roko)
Sam si pa tud Jože, da greš take poteze delat. Eni to
resno vzamejo.

(Vesni)

Nč se ne oziri na tega starga bedaka.

Žena umakne roko.

ALBIN
No no, Vesna ne bit zdej otročja. Marija nč slabga ne
misli.

ŽENA
Itak da misli slabo.

MARIJA
(užaljeno)
O, to pa ni res Vesna.

ALBIN
Sej ne misl tko Marija, sam ta čeljust jo trpinči pol pa
ma take. Mal se umirmo, pa bo vse v redu.

MARIJA
Jst sem čist umirjena, sam hotla sem jo potolažit.

ALBIN
Sej vem. Sam useen ...

Nelagodna tišina.

ALBIN
Evo, na zdravje. Pa pozabmo to bedarijo.

Marija in Jože nazdravita z Albinom.

MARIJA
Na Vesno!


Ext. Dvorišče pred Marijino in Jožetovo hišo, noč

Albin, Jože in Marija pijani spijo naslonjeni na mizo. Vesne ni zraven. Zvok kopanja.

Bratca še vedno spita na deki, ko Vinka prebudi trušč razkopavanja zemlje - pogleda v smer iz katere prihaja zvok.

V luninem siju vidimo Vesno, ki stoji sredi skoraj nerealno razritega travnika in z nogami koplje po zemlji.

Vinko z dreganjem prebudi brata in mu z roko pokaže na Vesno in razdejanje, ki ga je povzročila.

Bratca nekaj časa gledata prizor - pogled jima zahaja od Vesne do spečih pijanih staršev in Albina - nato pa, kot da bi ju nekaj prevzelo, vstaneta z deke in se po vaški poti odpravita v neznano.

Medtem, ko ju kamera ves čas spremlja od spredaj, zapojeta Mistično pesem o življenju.

OTROK JOŽE in VINKO
(pojeta)
Obraz v dlaneh
Solze in smeh
Življenje spoznaš po čudnih poteh

Pri zvezdah ostal
Kdor je spraševal
In praznih oči stopal kot pav.

Nazaj na glavno stran · Return to main page