Direktorjeva beseda: zapisi in razmišljanja Abdona Bedena, ustanovitelja in direktorja Založbe Beden.

Živeti v času zaostrene globalne krize ni ravno prijetno, vendar pa nudi vpogled v mnoge temeljne zakonitosti človekovega bivanja v sodobni družbi, kar je za vsakogar, ki ga take stvari zanimajo, enkratna in dragocena izkušnja. Dandanes so na vsem na očeh na delu številne družbene silnice, za katere se zdi, da so jih analitiki prejšnjih desetletij in stoletij ujeli le v kratkih pobliskih, ali pa so jih celo zgolj slutili oz. jemali kot logične predpostavke znotraj svojih opazovalnih modelov. In eden izmed momentov, ki so v zadnjem času posebej izraženi, je samoslepljenje Zahodnjakov glede pomena krize in naše vloge v njej, ki ga je moč zaslediti v tako rekoč vseh medijih.

Ljudje si radi laskamo o svoji sposobnosti, da smo se iz življenjskih izkušenj, ki so nas prečile, nekaj naučili. Ponavadi gre sicer za racionalizacije nujnih sprememb, ki jih te izkušnje povzročijo, sploh ker je edini dokaz, ki ga lahko za svojo pridobljeno modrost ponudimo, ponavadi zgolj neponovitev dogodka, ki naj bi nas bil izučil. A takoj, ko stopimo na kolektivno raven, nudi priložnost, da se nekaj naučimo, med drugim tudi splošni konsenz o lekciji, ki smo je bili vsi skupaj domnevno deležni zahvaljujoč krizi. ("Zahvaljujoč" tu rabim obenem polnopomensko, saj je naša krizna situacija nabita z občutkom krivde, ki je resničen izkaz tistih krščanskih korenin, ki se jih je pred nekaj leti - s kajpada povsem druge pozicije - tlačilo v predlog evropske ustave, kakor tudi avtomatske predpostavke odrešenja po težki preizkušnji, ki izvira iz istega mesta historične konceptualizacije.)

Tako se v trenutni ekonomski krizi vsaj pripadniki srednjega razreda na moč trudimo prepričati sebe in druge, da nas je eksces prejšnjih let, ki se ga po takratnem univerzalnem uživaškem konzumiranju zdaj enako univerzalno prepoznava za ravno takega, spametoval in nam dal pravo mero, tako rekoč nekakšno aristotelsko srednjost. A žal se zdi, da nam naš skoz in skoz potrošniški življenjski horizont ter naše (ne)razumevanje cikličnosti kapitalizma za fizične osebe trasira eno samo pot: ko bo pokora krize minila - in roko na srce traja že kar neprijetno dolgo -, se bomo, odkupljeni najmanj za svojo poprejšnjo čezmernost, lahko znova spustili v nabiralniško osmišljanje naše eksistence. Neprijetni občutek, ki nas zaposluje med čakanjem, da se stvari spet enkrat postavijo na svoje mesto, pa je še najbolj podoben mišičnemu refleksu, ki mu imobiliziranost uda preprečuje, da bi se sprostil.

Te dni se po dobrem mesecu prikazovanja v slovenskih kinematografih počasi izteka znanstvenofantastična akcijska pustolovščina Čas po Zemlji. Njen režiser je sicer M. Night Shyamalan, vendar pa je začenši z zgodbo, ki je bila podlaga za scenarij, to v resnici projekt Willa Smitha, kar je bil tudi eden od ključnih promocijskih poudarkov. Sodeč po odzivih kritike in gledalcev film sicer ni posebej dobro uspel, vendar pa v nekoliko obrobnem, a vseeno pomembnem vidiku vendarle predstavlja kulturno prelomnico.

Četudi imperativ "Go west!" večinoma povezujemo z ameriškim osvajanjem ozemlja in odlaganjem rešitev strukturnih problemov Združenih držav v 19. stoletju, pa z njim zelo dobro opišemo tudi težnjo slovenskega nacionalnega karakterja, ki je, paradoksalno - a zaradi tega nič manj -, komplementarna našemu domnevnemu tisočletnemu snu o samobitnosti in samožitnosti. Seveda Slovencem v njihovem nenehnem hlastanju po samopotrditvi redno grozi soočenje z dejstvi, ki le-te ravno niso sposobna proizvesti, zato smo se že zdavnaj začeli zatekati k mehanizmom relativizacije, od katerih je med pogostejšimi oziranje v drugo smer, na Balkan. Tamkajšnje razmere nam, utrujenim od nenehnega naprezanja ne biti zadnji v mestu, vselej vračajo voljo do nemoči, vendar ne spričo vrlin, kot sta, denimo, specifična neuklonljivost duha ali način življenja, ki se vendarle še upira brezdušni evrouravnilovki, marveč ob povratni zanki samopotrjevanja predsodkov, ki jih gojimo do tistih krajev.

Med temi predsodki prednjačita podcenjevanje v duhu hic sunt leones in pa posebna vrsta zabavljive metrike, s katero skušamo določiti, koliko desetletij naj bi bili v tistih logih pravzaprav za časom v primerjavi z nami. Nujni pogoj za vzdrževanje takega razmišljanja je kakopak slepa pega, ki prepreči, da bi nam do živega prišli kakršni koli protidokazi; na ta način nam je akcija znižanih cen vozil Peugeot pod nazivom Le Deal poleg podrobnosti o popustih in paketih večidel iztekajočega se meseca brez opaznejšega učinka sporočala tudi, da smo v Sloveniji pravkar zakorakali v leto 1976. Tega leta je namreč Peugeotov veliki konkurent Renault na ameriško tržišče poslal renault 5, ki je bil zaradi specifik trga preimenovan v Le Car. Peugeotova akcija ima poleg prizvoka capljanja za konkurenco z večdesetletno zamudo sicer še nadaljnje oglaševalske pomanjkljivosti, naprimer dejstvo, da Slovencem prodaja francoske avtomobile napol v angleščini, vendar pa jih ta sicer naključni, a obenem zgovorni sovpad Zeitgeistov več kot odtehta.

Glede konsekvenc enkratnega ujemanja dveh časovno in krajevno nepovezanih marketinških kampanj verjetno velja ostati zadržan, gotovo pa je vselej smiselno biti pozoren na nauke, ki jih lahko izpeljemo iz oglasov, tega po nujnosti najaktualnejšega in najuniverzalnejšega elementa medijske krajine. Oglaševanje namreč stoji in pade na uspešnem, kar pomeni zlasti obče relevantnem in razumljivem artikuliranju sedanjega trenutka, in glede na to, da so ta oglas izdelali Slovenci za Slovence - po nekaj obskurantističnega oklevanja in sumničavosti so mi pri Peugeot-Citroën Slovenija vendarle izdali, da je na naš teritorij omejena kampanja, delo, ironično, agencije Futura DDB -, je potrebno dejstvo o sedemintridesetletnem zamiku ene izmed neštetih koordinat znotraj historične matrike pač vzeti na znanje. Kupovati jutrišnje izdelke na podlagi včerajšnjih vzpodbud ni namreč nič napačnega, dokler dotično (in po možnosti vsakršno) potrošnjo spremljata vsaj minimalni ovedenost in refleksija.

Na pismu, ki sem ga prejel danes in ki mi ga je na stroške pošiljatelja dostavila Pošta Slovenije, je moč opaziti tudi sporočilo slednje: prek odtisa dodatnega frankirnega žiga mi dotična gospodarska družba-izvajalka univerzalne poštne storitve želi vesel božič in srečno novo leto. Sklepam sicer, da je ta poteza namenjena komuniciranju s potrošnikom in vzdrževanju pozitivne podobe podjetja, a pri meni je namesto tega sprožila vprašanja o izkoriščanju položaja močnejše stranke in premišljenosti menedžerskih odločitev, ki so ji botrovale.

Na včerajšnjih volitvah je zmagal nazorsko manj moj od obeh kandidatov. A v nasprotju s Pahorjevo zmago Danilu Türku poraz privoščim, saj se mu je že vse leto kazal dosti vrednejši spopad, namreč tisti dejanski, z Janezom Janšo, ki pa ga ni želel sprejeti. Še več, kljub čedalje bolj očitni toksičnosti SDS-ove uzurpacije oblasti tako rekoč ni stopnjeval niti svoje protivladne retorike, najbrž ker je na podlagi političnega barometra - da mu je služil kot vir povratnih informacij, je potrdil celo v svojem včerajšnjem nagovoru, na katerega smo morali čakati skoraj tako dolgo kot na Zverovega - sklepal, da je pravšnjo dozo že ujel in jo torej najvarneje le vzdrževati. Želel bi si verjeti, da so to volivci zaznali, a glede na to, da so ti namesto njega izvolili Boruta Pahorja, gre lahko le za slučajno sovpadanje in torej o kakšni kazni za taktiziranje - predpogoj zanjo je namreč, da je slednje pripoznamo - ne moremo govoriti.

Ugotovimo torej lahko, je bilo moč enega od temeljev Pahorjeve predvolilne platforme, namreč da ni alternative trenutni vladi, ob slepi podpori Janši, kakor je bil sicer mišljen, razumeti tudi kot ugotavljanje dejanskega stanja. V Sloveniji namreč trenutno z (zdaj bržčas že bivšo) izjemo prav Türka ni nobenega predstavnika levice z mobilizacijskim potencialom. To je moralo biti jasno tudi njemu samemu, zato je nerazumno, zakaj se je pri njem osnovna taktična laž v arzenalu slehernega politika, češ da o določenem položaju, za katerega je očiten kandidat ali pretendent, "še ni razmišljal", izkazala za resnico. Še na petkovem televizijskem soočenju na nacionalni televiziji, ko je bilo že jasno, da ne bo ponovil mandata, je Türk tako izjavil, da ga premierski položaj ne zanima, in sicer tako kategorično, da je to povsem preglasilo vse ostale, za njegovo tokratno kampanjo značilno medlo izrečene sklepne misli.

Türku se je pogosto očitalo, da je salonski lev, ki za suverenost svojega delovanja in drže nujno potrebuje zaslombo visoke funkcije, in da zna posluh za povprečnega državljana zgolj hliniti. Zdi se tudi, da je bil slovenski srednji sloj do njegove rahlo vzvišene drže l. 2007, ko si svojega skorajšnjega ponižanja še niti predstavljati ni znal, bistveno bolj receptiven, saj so v to takrat še zmogli projicirati sebe in svoje aspiracije. Ta obrat v samozavesti elektorata bi utegnil biti natančno tisti moment, ki so ga prepoznali Pahorjevi snovalci kampanje, iz katerih so se do izidov prvega kroga v svojih komentarjih sicer norčevali vsi marketinški strokovnjaki. Kot elektronu so tako morali Pahorju dovesti samo začetni spin, vse ostalo je nato opravil sam. Edino, kar pri tem preseneča, je uspešnost transferja tega non sequitur cirkusantstva v politični kapital, a očitno je Pahorjeva identifikacija s podobo, ki jo ima sam o sebi, že tako totalna, da je resnični moment prepričljivosti za volivce njegovo lastno neomajno prepričanje vase, ki preglasi vso vnebovpijočo izumetničenost njegove okorne predstave.

Danilo Türk je po drugi strani za vodjo volilne pisarne angažiral presenetljivo neartikuliranega Igorja Pribca, (neuradnega) rezidenčnega manekena Filozofske fakultete, ki bi se ob vseh svojih akademskih nazivih in dosežkih bržčas raje videl na straneh Modne Jane kot pa Časopisa za kritiko znanosti. Ob očitnem in nemara usodnem podcenjevanju Pahorjevega početja, ki je bilo sicer za nestrokovnjaku verjetno res videti kot mučno smešenje samega sebe - a navsezadnje se zaradi tega ravno najame strokovnjake - se skupaj s kandidatom Türkom proti Pahorjevemu populizmu očitno nista znala postaviti drugače kot z običajno in tudi že pošteno izpeto türkovsko retoriko. Tisto namreč, kar je pred petimi leti delovalo pomirjujoče, konsistentno in kozmopolitansko, je zdaj nosilo s seboj vse Türkove spodrsljaje prvega mandata, ki so se vendarle nabrali. Njegov nastop, ki je svojčas tako uspešno gradil njegov brand, je deloval pokroviteljsko in omledno, zlasti pa je bil ignorantski in radikalno neprilagojen novim pravilom igre, ki jih je skozi svoj medijski projekt postavljal Pahor.

Tisto malo polovičnega zadoščenja, ki sem ga občutil ob Türkovem porazu, seveda ne more odtehtati tragike ob novi najnižji točki slovenske politike. Najočitnejše sporočilo, ki se je izoblikovalo v preteklih mesecih, je namreč, da se je volilno telo, se pravi polnoletni državljani, tako infantiliziralo, da političnega sploh ni več zmožno dojemati. Ne delam si utvar, da se je prej, v mitološkem "včasih", vselej volilo glede na program, a vsaj osnovna historična razdeljenost na leve in desne je vendarle igrala neko vlogo, medtem ko se je na teh volitvah Sloveniji zgodil Fahrenheit 451, kjer največ šteje, kateri kandidat je lepše počesan (Milanu Zveru so, da ne bilo preočitno, da so ga že vnaprej obsodili na poraz, pri SDS-u v ta namen kupili celo nove zobe, tako da povsem praznih rok vendarle ni ostal). Tako smo dobili sončnega kralja, ki sicer ne ve, zakaj otroci pod okni njegove palače jokajo, a se v vsak nov dan zbudi s trdnim sklepom, da bo treba to malo raziskati.

Po kriterijih Ervina Hladnika Milharčiča je Slovenija z mariborskimi in ostalimi protesti slednjič spet začela kazati svoj simpatični obraz. Na vsakem koraku je videti, da je duh upora malokoga pustil ravnodušnega, kar je včeraj izkazala tudi Ljubljana, danes pa še Jesenice. Prav tako so v višji prestavi začeli delovati mediji, ki so demonstracije začeli romantizirati in jim pripisovati razne neutemeljene lastnosti, vključno z ugibanji, da bi znale ob ugodnem vetru zrušiti celó vlado, kar je tako nerealno, da ni niti tendenciozno. Zloglasne radarje se sicer kot začetno točko protestov praviloma še vedno omeni pri vsakem prispevku, vendar pa se hkrati zdi, da je bistvena omejenost tega horizonta upora v zanosu poročanja obenem tudi vsakokrat izgubljena.

Vztrajnost in organiziranost začetnih uničevalnih akcij v Mariboru sta nedvomno pokazali, da ne gre zgolj za vandalizem v smislu izbruha momentarne frustracije, ampak da so se ljudje še vedno zmožni upreti nečemu, kar občutijo kot pretirano krivico v svojem življenju. To je v politično-upravni znanostih kakopak eno izmed temeljnih izhodišč, zaradi česar smo v Sloveniji že od prvih poosamosvojitvenih korakov ob vsakokratnem poseganju v pravice državljanov priča praviloma temeljitim predpripravam namenjenim brisanju kavzalnosti med dejanji, uperjenimi proti svobodi in blaginji s strani vladajočih struktur, ter slabšanju življenjskih razmer prebivalstva. Primerov je se je v zadnjih dveh desetletjih nabralo ničkoliko, vendar pa povsem zadostno ilustracijo ponuja tudi že aktualno mariborsko dogajanje, kjer se meščani niso uprli npr. eklatantni asimetriji javno-zasebnega partnerstva, dolgoletnemu klientelističnemu delovanju mestnega vodstva, izigravanju lokalne in državne zakonodaje ali izmikanju odgovornosti ob dokazanih nepravilnostih, temveč šele vdoru v pravico do vsaj po njihovem pojmovanju nebistvenih kršitev cestnoprometnih predpisov na območju mestne občine, pri čemer so bili s številnimi drugimi potezami župana in uprave oškodovani bistveno bolj kot pa s slednjič tako ali tako razveljavljenimi mandatnimi kaznimi.

Upor si je nadse torej nakopala izstopajoče nesposobna lokalna oblast ob posebej zgrešeni oceni tveganja svoje poteze. Pri vsej krizi vodenja, ki se v Sloveniji zaostruje že vrsto let, tovrstnih okoliščin na državni ravni vendarle ni zaznati, kar potrjujemo tudi državljani, ki smo se praviloma sprijaznili z vsakokratnim nižanjem tako socialnih kot demokratičnih standardov, da je bilo le dovolj postopno. Poleg tega je protest, ki se začne zaradi banalnosti, z novo banalnostjo možno tudi pomiriti, zato se bojim, da se o prelomnosti in daljnosežnosti demonstracij tokratnega cikla demonstracij prejkone slepimo in se v hlastanju po spektaklu pozicioniramo v središče senzacije, ki to ni. Za proteste, ki bi prinesle več kot izsiljen korak nazaj pred nadaljevanjem začrtanega marša, bolj kot družabna omrežja potrebujemo družbenopolitično podkovanost in vztrajanje na iz tega izvirajočem aktivnem državljanstvu na najširši ravni, ki se bo merilo v letih in ne dnevih.

Ob pričetku letošnjega šolskega leta je DZS na tržišče poslala zbirko priročnikov Obvladam, ki zaenkrat pokriva naravoslovne predmete in jezike, vključno s slovenščino, za prvi in drugi letnik srednje šole. Njihova izrazita in z izjemo barve enotna grafična podoba, kjer skoraj ves prostor naslovnice formata A4 zavzema ime zbirke, zadnja platnica pa služi kot oglas zanjo, kaže na to, da so se pri DZS odločili ustvariti blagovno znamko, ki cilja na dolgoročno prisotnost na trgu. V skladu s tem je verjetno nastavljena tudi cena 8,80€ za obsežnejše priročnike (96 strani) oz. 7,70€ za krajše (64 strani), kar je ceneje od večine delovnih zvezkov, pri čemer priročniki Obvladam vključujejo še razlago vseh temeljnih vsebinskih poglavij za posamezni letnik.

Dialektična spirala zgodovine se je na svoji poti pomaknila nad čase punka poznih 70-ih. Od vsepovsod v nas spet bolščijo izpraznjene podobe obrazov, le da so takrat, sive in brezoblične, vabile k odtujenosti, danes pa se vsiljujejo z groteskno izumetničenostjo in se ne pustijo odgnati. Kako neizbežna je repriza revolta, je vprašanje: vsakogar, ki ga neumorni predelovalni stroj ni potegnil vase, neobhodno zajame gnev; vendar pa so tokrat kanali transmisije idej pridržani, potencialni generatorji pa, preventivno, karseda razoroženi.

Do pravkar odprtega Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij imajo prebivalci Vitanj, sklepajoč po njihovih izjavah v medijih, opazno enotno stališče. Markantno novogradnjo hvalijo zlasti z vidika uporabnosti, kjer prihaja do izraza njena odprta, demokratična zasnova: kraju bosta dani v souporabo večnamenska kulturna dvorana ter knjižnica. Manj je bilo slišanega o arhitekturi objekta, vendar pa celo senzacionalističnemu Svetu na Kanalu A niti od enega Vitanjčana ni uspelo pridobiti odklonilne izjave o novi pridobitvi kraja.

Gledati Scorsesejevega Taksista l. 2012 lahko botruje edinstveni izkušnji. Film se sicer uvršča med klasike Zahodne kinematografije, a glede na to, kako kontingentna je vsa množica kanonov, ki se nam neprestano vsiljuje, je gledalec, ironično, celo razbremenjen prehude spoštljivosti. Iz filma samega je sicer težko sklepati, v kolikšni meri je bil režiserjev neposredni namen gledalca pripraviti do samopreizpraševanja, saj kljub nezgrešljivi angažiranosti film omogoča tudi plitvejša branja, obenem pa se je Scorsese skozi večji del kariere predstavljal kot poudarjeno prizemljen pripovedovalec zgodb. A zahvaljujoč zgodovinski distanci lahko dandanes film, kot je Taksist, nastopa v čisto novi funkciji.

Brezkompromisnost mizanscene, kot jo najdemo v dotičnem filmu, namreč poskrbi, da se gledalcu v glavi aktivira notranji cenzor oz. purist, ki se na ta način pravzaprav sploh prvič razkrije. Ker do pred kratkim pri sebi sploh nisem vedel za njegov obstoj, niti nisem bil deležen pričevanj koga drugega, so mi okoliščine tega, kako se je bil formiral, še uganka. A upoštevaje, da se je prvič sprožil ob ogledu filma, je prav mogoče, ga je postopoma in neopazno oblikovala monolitna in čistunska množična kultura našega časa. Toliko bolj, ker skušam sicer v življenju potrjevati tezo Publija Terencija Afričana, da nam ljudem nič človeškega ne bi smelo biti tuje - kar gre razumeti kot zelo zgodnji upor proti še danes prisotnim normativnim težnjam moralizma - in se torej vsaj na deklarativni ravni zavzemam za karseda neokrnjeno umetniško ustvarjanje, sploh ko gre za družbeno-vrednostna vprašanja. Vse prepogosto se namreč na podlagi tendencioznih parcialnih interpretacij duši odmev polemičnih umetniških del in drugih družbenih intervencij na ljubo tistih, ki skušajo z monopolizacijo potenciala za užaljenost z neupravičeno močjo posegati v javni diskurz.

Vietnamska vojna, katere udeleženec je tudi Travis Bickle, glavni in spričo svoje radikalne nezmožnosti reflektiranja svojega položaja posledično tudi tragični junak Taksista, je bila za Ameriko zaenkrat zadnja ključna družbeno-politična lekcija. Pokazala je, da je neenotnost javnega mnenja dejavnik, proti kateremu se je treba boriti z vsemi sredstvi, in desetletja ki so se zvrstila od takrat, so bila usmerjena v izkoreninjenje vsakršnih oblik relevatnega nekonformizma. Legitimne prakse nestrinjanja, ki so svoj čas tvorile pluralnost Zahodnega civilizacijskega prostora, so po poteh, ki so kljub svoji zavitosti vodile v zelo določno smer, slednjič postale nič manj kot domnevni krivec za naše težave. Slovenija v svoji politični nesofisticiranosti ponudi za to nadvse zgovoren dokaz: zlasti desne stranke ne zamudijo priložnosti, da Slovencev ne bi pozivale k enotnosti, svojih konkurentov pa obtoževale, da z zasledovanjem svojih političnih interesov zlonamerno delijo narod.

Drugi krak škarij cenzure in omejevanja svobodnega izražanja deluje še neposredneje, saj kot kazen za nepodrejanje grozi z zaostrovanjem eksistenčnih pogojev. Bodisi pod pretvezo, bodisi zaradi dejanskega občutka neštetih ljudi na raznovrstnih položajih odločanja, da je nekaj slabo za posel, se vsakodnevno sprejema odločitve, katerih bistven del je izogibanje konfliktu. Tudi obsedenost s pričakovanji nadrejenih, ki je bila svojčas kritizirana pri Japoncih, se je tudi v naših logih docela udomačila. Danes tako do zaključka, da scenariju Paula Schraderja v obliki, v kakršni je bil posnet l. 1976, ni mogoče dati zelene luči, sploh ne bi prišlo: noben današnji scenarist se pred producenti ne bi pojavil s tako jedko družbeno kritiko, saj bi se v njihovih očeh zgolj ožigosal za radikalca, zgago in Neameričana ter si močno poslabšal karierne možnosti.

Pred 36 leti bi taka odločitev med drugim pomenila tudi, da bi za Columbia Pictures splaval po vodi več kot dvajsetkratni donos na vložek. Ta sanjski poslovni rezultat kakopak priča o tem, da je film v svoji nezgrešljivi polemičnosti nagovoril zelo širok spekter publike. A takrat so filmsko občinstvo predstavljali tudi še ljudje, ki so javno sežigali pozive v vojsko, vztrajno protestirali pred Kongresom in Belo hišo ter se nasploh zavedali družbene vloge, ki so jo imeli pravico zavzeti. Danes nam je na Zahodu povečini že prihranjeno bojkotirati izdelke množične kulture, ki pod vprašaj postavljajo vrednostne in druge usmeritve establišmenta. Taksist je tako danes pravzaprav radikalnejši, kot je bil ob izidu, iz česar sledi spoznanje, da smo s tem, ko smo si dovolili postati žrtve samih sebe, kolektivno postali tudi sotvorci lastne družbene regresije.

Moja prva reakcija na vstop Borisa Popoviča v Pozitivno Slovenijo je bila ogorčena nejevera - dolgoletno (samo)postavljanje Zorana Jankovića na levico je tudi na meni očitno pustilo svoj pečat. A že naslednji trenutek na to dejanje pogledal racionalneje in ga pozdravil. Prinese namreč lahko samo zbistritev političnih razmer: bodisi bo prispevala k padcu te Potemkinove opozicije, kar se zdi iz dneva v dan nujnejše, v nasprotnem primeru pa bo manj slabega od po novem dveh psevdodemokratičnih populističnih političnih blokov okrepil kar pravšnji človek za naloge, ki ga čakajo.

Slednja bi bila zagotovo slabša od obeh različic, vendar pa ne bi smela predstavljati prehudega presenečenja, saj bi zgolj označila zaključek dolgega in ob vseh nihanjih vendarle enosmernega trenda nižanja politične kulture poosamosvojitvene Slovenije. Upad le-te, ki je postal tako očiten v zadnjih letih, ima namreč korenine še v poznih 80-ih, ko so se v opozicijskem gibanju hitro našli in ga prevzeli politiki, ki so demokracijo primarno razumeli kot legitimnega talca v boju proti partiji (sekundarno pa je nato vselej izostajalo). Evolucija tega principa je v zadnjih letih postala tako učinkovita, da lahko vidimo Jankovićevo stranko le kot smiselno zapolnitev praznega prostora, ki ga je puščala stara levica.

Pristop njenih političnih voditeljev, kaljenih še v jugoslovanskih političnih šolah, je pri čedalje večjem številu nezainteresiranih in politično neizobraženih volilcev namreč samo še izgubljal. Precep, v katerem so se znašli, ni imel rešitve: če bi se začeli posluževati primitivizma in populizma, bi jim obrnila hrbet njihova baza, poleg tega pa bi zaradi nenadnega obrata - pa tudi slabše izvežbanosti - verjetno izpadli nekredibilni tudi pri delu volilnega telesa, kateremu bi se želeli približati. Zoran Janković je pri sebi našel avtentičen odgovor na oba problema, vprašanje je le, če se velja njegovega uspeha in precedensa, ki ga vzpostavlja na ugrabljeni levici, v kakršni koli meri razveseliti.

Slovensko politiko je namreč ravno odmev socialističnega političnega idealizma dolgo časa delal vsaj delno sprejemljivo. Seveda je tudi jugoslovanski model iz kumrovških učbenikov doživel svojo uro resnice, ko je Titov samovšečni pristop après moi, le déluge prinesel še kaj več od tega, vendar pa so prav nacionalizmi vsake od republik poskrbeli, da so se v novonastalih insularnih političnih okoljih vzpostavile vsebinske identifikacijske točke. Ne toliko dediščina intelektualizma in liberalizma, marveč prepričanja, zaradi katerega so na točki preformacije gravitirali k njima, so veteranom slovenske levice s civilnodružbeno provenienco dolgo časa preprečevala, da bi stopili na retorični teren nasprotnika. Predolgo: ne glede na razplet krize levice ne kaže, da bo izid vključeval potrebo po njihovem vsebinskem prispevku.

Med majskimi in junijskimi volitvami v Grčiji se je glavnina tja uprte medijske retorike močno spremenila. Opisala je pot od bipolarne histerije, ki je v isti sapi omenjala lene uradnike, ki za trojno plačo delajo dva dni na teden, in starše, ki svoje otroke prav po dickensovsko puščajo na pragovih zavetišč za brezdomce, do prebledele zaskrbljenosti evropskih voditeljev, ki so kot kralj Aleksander strogo-proseče hropli, naj se jim vendar očuva ta čudoviti zamegljevalni mehanizem. Če so nas Grki že vse spravili v težave z dolgoletnim voljenjem skorumpirancev, ki so odčarali ves ta denar, se je dalo razumeti, naj vsaj ob srečno ponujeni se novi priložnosti obrnejo hrbet radikalcem, ki bodo uničili evro in torej avtomatsko tudi Evropo. (Ti avtomatizmi so sicer občasno šli tudi dlje.)

Že nekaj časa lahko na slovenskih TV kanalih ujamemo reklamo, v kateri se moški predčasno poslovi z zabave, da bi imel dovolj časa za lepotilno spanje. Ideja se zdi absurdna in situacija močno pretirana, kar izstopa od konvencij pri reklamah za kozmetične produkte. Slednje namreč - v nasprotju z npr. tistimi za čistila, čeprav se zdi, da ene in druge obljubljajo docela nemogoče rezultate - prodajajo upanje, pri čemer je nujno ohraniti povsem resno dikcijo. Kako bi nesrečnicam in čedalje bolj tudi nesrečnežem, ki so nagovorjeni, tudi bilo do šale, ko pa jim ravno take reklame niti v varnem okolju njihovega doma ne dovolijo pobegniti pred dejstvom, s katerim se morajo pred ogledalom soočiti pred slehernim korakom v javnost. Taka reklama mora torej delovati kot strog prijatelj: opozori nas na problem, obenem pa ponudi tudi rešitev, pri čemer smo jo tokrat še dobro odnesli, saj je le-ta naprodaj.

A pri dotični reklami se zdi, da je na delu dodatno neizrekljivo, zaradi katerega so potrebne zgoraj opisane prilagoditve, in sicer obeleževanje obrata, ki ga je naša družba naredila pri pojmovanju in vrednotenju posameznikove aktivnosti. "Za trenutek naj odloži delo", klišejski uvodni stavek v oddaji Čestitke in pozdravi, je bil pred desetletji hitro ironiziran, saj pri nagovarjanju upokojenk po mnenju večine ni izražal posebej verjetnih okoliščin, ampak je vsakokratni slavljenki najpogosteje le pretirano laskal. A v časih, ko mnogi zaradi preobremenjenosti posegajo po čedalje močnejših stimulantih, da na delu do zmuzljivega konca prek fizične meje podaljševanega delovnega časa sploh zdržijo, ta šala ni več smešna, saj udari preblizu neprijetni resnici. Reklama mora zato z naslovnikom stik vzpostaviti s šifrirano govorico; tisti, ki mu manjka spanca bo že vedel, za kaj gre, obenem pa ne bo soočen z dejstvi, s katerimi tudi sam zagotovo ni pomirjen. Ni namreč več govora o neizbežnem staranju kože, ki mu zapade vsakdo - posameznik si iz teh ali onih razlogov sam dopušča samouničevalen življenjski slog, in pri takih okoliščinah seveda ne preseneča, da oglaševanje ubere prav posebej takt(ič)en pristop.

V dneh, ko ima ob skorajšnjem vrhuncu eminentno televizične športno-domoljubne kariere Anžeta Kopitarja marsikdo v Sloveniji občutek, da je življenje spet malo lepše, se sam sprašujem, kolikokrat v zgodovini so se rezultati športnih tekmovanj prirejali za politične cilje oziroma, če je to preveč naivno, kako pogosto se to dogaja. Sicer si ne delam utvar, da bi slovenska vlada zmogla uveljavljati svoj interes med vsemi, ki jih je že tako primorano usklajevati vodstvo NHL-a, prepričan pa sem, da se na Gregorčičevi še kako stiska pesti za Los Angeles Kingse, pri čemer ne govorim zgolj o varnostnikih na nočni izmeni.

Podatkov o konkretnih historičnih primerih sodelovanja politike in športa v vzajemno korist nimam, vendar pa je smiselnost takega delovanja tako evidentna, da le-to, v raznoraznih pojavnih oblikah, po mojem sploh ni vprašljivo. Ena izmed ključnih nalog vsake oblasti je namreč upravljanje z zadovoljstvom ljudi in ob uporabi ustreznih metod je odvračanje pozornosti od vzrokov za nezadovoljstvo povsem učinkovito, obenem pa lahko oblast tudi nadalje izvaja politiko, ki k dotičnemu nezadovoljstvu vodi. Seveda razkorak med razmerami, ki nezadovoljstvo ustvarjajo, in diverzijami s strani oblasti, ne sme biti prevelik - še taka zmaga NK Petrograda najbrž ne bi bila preprečila Oktobrske revolucije -, a ob pravilnem doziranju je očitno mogoče ljudi zamotiti v zadostni meri, da ne opazijo vsaj relativnega nazadovanja raznih vidikov svojih življenjskih razmer.

Ob vseh manipulativnih prizadevanjih oblasti pa je del krivde, da taka postopanja obrodijo sadove, vendarle tudi na strani državljanov. Dovoliti si vrteti se v krogu panem et circenses dva tisoč let po tem, ko je bil ta princip s tem elegantnim poimenovanjem dokončno razkrinkan, pomeni sokrivdo za nastali položaj, tako osebni kot obči. Ni namreč mogoče, da bi lahko posameznik pri sebi v nedogled zanikal, da živi iz pozabljenja v pozabljenje, ki jih vzdržujejo take ali drugačne sorte opija za ljudstvo. In če je prav laž o izključni osebni odgovornosti za posameznikov položaj (zlasti gmotni, saj prav veliko drugega ta paradigma ne niti zaznava) pospremila neoliberalizem na njegovo pot družbene razgradnje, pa je tudi ta, že skoraj porogljiva pasivnost podobno pogubna za izpolnjevanje imperativa napredka oz. njegove uravnoteženosti.

Slovenija je po novem "revna država". Tako jo je v včerajšnji oddaji TV Tednik vsaj opisal voditelj Janko Šopar. Njegovega stavka, "V majhni in revni državi nam seveda ne preostane drugega kot skromnost." najprej sploh nisem razumel kot zaključek obrobnega prispevka o domnevni potratnosti državnih organov, marveč sem - v nasprotju s konceptom oddaje in rabo zaimka "nam" - pričakoval, da mu bo sledila reportaža iz kake države bivšega tretjega sveta. A izkazalo se je, da se označba nanaša na tu in zdaj.

To je vsekakor prelomen opis, toliko bolj, ker vendarle ne gre za kateri koli medij, temveč za nacionalno televizijo, sploh pa po dvajsetih letih pitanja z "drugo Švico" in kasneje še "svetilnikom Evrope" iz istega vira. O kalkuliranosti takega pačenja - pa naj se ravnamo po ekonomsko-finančnih kazalcih ali preprostem pogledu skozi okno - realnosti lahko seveda le špekuliramo, vsekakor pa je tak zasuk v oblikovanju javnega mnenja v skladu z vsemi drugimi aktualnimi poskusi predstaviti klasično prerazporeditev javnega denarja v smer zasebnih interesentov kot preživetveno strategijo kritično ogrožene države.

"Kremenčkovi" niso naključje. V času močne in realne ideološke opozicije, tj. sovjetskega komunizma, je bilo potrebno pokazati, da je kapitalizem prisoten že od prazgodovine (v angleščini je prikladen izraz "the dawn of mankind") in da je vsak alternativen pristop urejanja družbenih razmerij zgolj na propad obsojeno pačenje objektivnih danosti nečesa, kar je človeštvu imanentno.

Novica o skorajšnji ponovitvi akcije Očistimo Slovenijo me je precej presenetila. Očitno smo vsaj kot posamezniki prestopili rubikon ekološke osveščenosti in zapadli v ekološko histerijo, saj ni mogoče, da bi v zgolj dveh letih Slovenija zopet postala tako nasmetena, da bi bila taka akcija nujna. Ali v resnici je nujna, pa je bistveno: v nasprotnem primeru je namreč nepotrebna, če ne celo škodljiva, saj mora biti tako izreden ukrep skladen z dejanskimi razmerami, sicer bo ljudi toliko teže mobilizirati, ko bo to res potrebno.

Ob siceršnji smiselnosti ekološke osveščenosti varovanja narave se zdi, da sta kot ideji tako uspešni zato, ker ju je enostavno razumeti. Kup smeti v naravi je razmeroma enoznačna stvar, medtem ko za spopad z družbenimi problemi, ki so onesnaževanju hierarhično nadrejeni, tolikšnega števila ljudi ne uspe navdušiti nikomur. Že fenomen odlaganja smeti v naravo mi je osebno neprimerno intrigantnejši od njegovih posledic, vendar ni videti, da bi ta zanimal vsaj vodje akcije Očistimo. Kot kaže, jim ob vsem entuziazmu vizija rešitve ne seže dlje, kot da s somišljeniki po novem vsaki dve leti pospravijo tuje smeti in prek nad spektaklom navdušenih medijev izvršijo še enodneven benigen pritisk na razne državne inštitucije, ki se ukvarjajo s problematiko sicer in ki ob vikendih nimajo uradnih ur.

Takšne akcije na horuk tako velja videti kot pokazatelje, kako omejen učinek ima - v tem primeru ekološka - osveščenost brez širšega razumevanja družbenih dimenzij, ki vodijo v zaostrovanje razmer pri posamezni problematiki. Tovrstno površinsko delovanje razbremeni tako inštitucije kot v našem primeru onesnaževalce: prve ustreznega načrtovanja in nato vestnega izvrševanja njihovih nalog, druge pa še zadnjega morebitnega kančka vesti, ki bi jih lahko zaviral pri njihovem početju. Če namreč obvelja, da se bo slej ali prej vse pospravilo v imenu te ali one herojske parole, izostane zadnji razlog, da bi vsaj bolj praktični in pragmatični posamezniki naravo sploh varovali.

V izjavi za javnost so organizatorji akcije 21. marca sporočili, da naj bi bila letošnja akcija zadnja.

Na Radiu 1 trenutno poteka v nagradno igro preoblečena promocijska akcija Keš stena, pri kateri med dve prozorni plošči ujet denar potuje po slovenskih krajih (brez izjeme se karavana vedno ustavi v nakupovalnih centrih). Obiskovalci so vabljeni, da si steno ogledajo; če so izžrebani, lahko na programu v živo uganejo pravilen znesek, ki jim tem v primeru tudi pripada. Že na prvi pogled gre torej za na vseh ravneh plehek in podcenjujoč dogodek - navsezadnje se sprašujem že, kakšnemu banavzu "keš stena" zveni lepše kot npr. "stena(, polna) denarja" - ki ga spremlja popreproščena in grafično ne le neestetska, temveč tudi nelogična reklamna kampanja v tiskanih medijih ter na spletni strani postaje, ki se neprestano dopolnjuje s fotografijami in videozapisi z obiskanih lokacij.

Kakšen cinik bi lahko takoj izpostavil, da se s svojim zapisom le smešim, saj ravno dokazujem, da je akcija učinkovita; verjetno ne bi izostala niti izrabljena Wildeova domislica, da je vsakršna, pa čeprav negativno konotirana promocija boljša od nobene. Po drugi strani bi se lahko kak filozof nad njo celo navdušil, češ da izjemno artikulira duh naše dobe, ki je ekstremna tako v svojem hlastanju za denarjem kot v množičnosti prikrajšanosti zanj, pač spričo zgodovinsko nizkega odstotka neizplačane presežne vrednosti delavcem. V tem kontekstu bi bilo smiselno izpostaviti še ironičen detajl iz pravil nagradne igre, ki organizatorju dovoljujejo spremeniti katero koli določbo med samim potekom igre, čeprav mu drug člen istih pravil že itak omogoča popolno samovoljo.

Ne pričakujem, da bodo poslušalci količkaj množično bojkotirali nizkotno kampanjo. Ne le, da je ekonomska stiska nekaterih prevelika, da bi si dopustili tvegati in izpustiti priložnost, kot se jim kaže, dejstvo je tudi, da po desetletjih neprestanih napadov na njihovo dostojanstvo mnogi posameznih udarcev pod pas sploh ne čutijo več. Pravzaprav bi mi bilo enkrat za spremembo celo ljubše, da bi reakcija stekla na povsem institucionalni ravni: gre namreč za izkoriščanje nizkih človeških nagonov, konkretno pohlepa. Če si iz strahu pred sankcijami (programski?) uredniki (?) izogibajo akcijam s homofobnimi in rasističnimi podtoni - ki bi bile v wildeovski maniri nedvomno še odmevnejše - bi jih kazalo čim bolj omejiti tudi pri iskanju drugih vzvodov tovrstne provokacije.